Vprežene slovenske žene: še vedno vlečete navkreber Franckin voz?
Kot zunanja opazovalka (ker ne živim v Sloveniji) opažam izrazito potezo slovenske kulture (torej priučeno vedenje) neverjetne ženske »pridnosti«.
Pridnost v slovenski tradiciji pomeni, da smo delavne brez prestanka in brez pritoževanja, takorekoč samoniciativno. Ni nas treba opozarjati, kajti same vidimo, da nas delo kliče in nenehno opazujemo, kaj je še treba postoriti. Ne iščemo kavča, ne počivamo, če ni nujno (beri: če ne zbolimo). K frizerki gremo zato, da smo urejene, ne zato, ker nam je to všeč, in telovadimo zato, da smo zdrave in v formi, ne zato, ker v tem uživamo. Taka pridnost seveda ni vrlina. Ne ustvarja dobrega življenja. Zakaj?
Tisto, kar je treba najprej opaziti, je, kaj se dogaja nam samim. To je kompas, s katerim lahko potem izbiramo prednostne naloge. V nasprotnem primeru bomo vedno opazovale, kaj rabijo drugi, kaj je narobe v hiši, v službi … in živele zunaj sebe, daleč od svoje duše. Duša ni dekla, njena duša kraljuje, njena narava je sveta.
Vrstni red je treba obrniti. Cilj ni več, da najprej naredimo vse važno, nazadnje pa poskrbimo še zase. Najprej je treba poskrbeti za osredotočenost svojega dneva, na vzpostavitev sončnega jedra, okrog katerega se bo vrtelo vse ostalo: vse je treba urediti tako, da je skladno s skrbjo zase, s samozavedanjem o potrebah našega bitja.
To je najresnejša preventiva za vse bolezni, ker sporoča našemu telesu in srcu, da bedimo nad svojim blagostanjem in da smo zato na svetu, da popeljemo svoje dragoceno bitje skozi življenje z ustvarjalno ljubeznijo do sebe. Darovi za druge ob tem zorijo sami od sebe, kajti me smo le drevo, ki daje iz svoje moči: tipa in pije iz korenin, se nastavlja soncu in cveti ali počiva pod snegom, odvisno od našega počutja in potreb, daje po svoji meri in ob svojem času.
Zato nehajmo vleči v klanec kot nesrečna Francka in na tem vozu starše, sorodnike, pomoči potrebne znance in neznance, ki se obešajo nanj, saj navadno same oznanjamo svojo razpoložljivost. Neredko dodamo še prikolico, da bo prostora še za nove prosilce, in včasih se zdi, da nekatere ženske vlečejo za seboj celo karavano.
A zares naše (in zato resnično in plodno) je samo to skromno in edino življenje, ki ga želimo počastiti in izživeti v svojih cvetočih mejah. Dovolj bo za kakšen zlat sad in za trpežna semena. Natrpani voz pa ne seje in ne žanje obilja.
Ne rinimo navkreber pod težo tovora, ki so nam ga predale uboge Francke našega rodu … ki so si morale dokazati, da so kaj vredne, in vse dajo zastonj (in po moje tudi zaman). Nobenega voza nismo dolžne vleči, ker upognjene hrbtenice ne rojevajo prihodnosti za nikogar.
Nosimo le svoj svobodni hrbet, ki edini ve, katera je teža, ki mu pripada, in kateremu navdihu naj služi, da bo ostal mehak, prožen in velikodušen, ko se ziblje v vetru preproste vsakdanje ljubezni.
članek po pristopu vera vase, avtorici sva jaz in Josipa Prebeg
Alenka Rebula
Kot zunanja opazovalka (ker ne živim v Sloveniji) opažam izrazito potezo slovenske kulture (torej priučeno vedenje) neverjetne ženske »pridnosti«.
Pridnost v slovenski tradiciji pomeni, da smo delavne brez prestanka in brez pritoževanja, takorekoč samoniciativno. Ni nas treba opozarjati, kajti same vidimo, da nas delo kliče in nenehno opazujemo, kaj je še treba postoriti. Ne iščemo kavča, ne počivamo, če ni nujno (beri: če ne zbolimo). K frizerki gremo zato, da smo urejene, ne zato, ker nam je to všeč, in telovadimo zato, da smo zdrave in v formi, ne zato, ker v tem uživamo. Taka pridnost seveda ni vrlina. Ne ustvarja dobrega življenja. Zakaj?
Tisto, kar je treba najprej opaziti, je, kaj se dogaja nam samim. To je kompas, s katerim lahko potem izbiramo prednostne naloge. V nasprotnem primeru bomo vedno opazovale, kaj rabijo drugi, kaj je narobe v hiši, v službi … in živele zunaj sebe, daleč od svoje duše. Duša ni dekla, njena duša kraljuje, njena narava je sveta.
Vrstni red je treba obrniti. Cilj ni več, da najprej naredimo vse važno, nazadnje pa poskrbimo še zase. Najprej je treba poskrbeti za osredotočenost svojega dneva, na vzpostavitev sončnega jedra, okrog katerega se bo vrtelo vse ostalo: vse je treba urediti tako, da je skladno s skrbjo zase, s samozavedanjem o potrebah našega bitja.
To je najresnejša preventiva za vse bolezni, ker sporoča našemu telesu in srcu, da bedimo nad svojim blagostanjem in da smo zato na svetu, da popeljemo svoje dragoceno bitje skozi življenje z ustvarjalno ljubeznijo do sebe. Darovi za druge ob tem zorijo sami od sebe, kajti me smo le drevo, ki daje iz svoje moči: tipa in pije iz korenin, se nastavlja soncu in cveti ali počiva pod snegom, odvisno od našega počutja in potreb, daje po svoji meri in ob svojem času.
Zato nehajmo vleči v klanec kot nesrečna Francka in na tem vozu starše, sorodnike, pomoči potrebne znance in neznance, ki se obešajo nanj, saj navadno same oznanjamo svojo razpoložljivost. Neredko dodamo še prikolico, da bo prostora še za nove prosilce, in včasih se zdi, da nekatere ženske vlečejo za seboj celo karavano.
A zares naše (in zato resnično in plodno) je samo to skromno in edino življenje, ki ga želimo počastiti in izživeti v svojih cvetočih mejah. Dovolj bo za kakšen zlat sad in za trpežna semena. Natrpani voz pa ne seje in ne žanje obilja.
Ne rinimo navkreber pod težo tovora, ki so nam ga predale uboge Francke našega rodu … ki so si morale dokazati, da so kaj vredne, in vse dajo zastonj (in po moje tudi zaman). Nobenega voza nismo dolžne vleči, ker upognjene hrbtenice ne rojevajo prihodnosti za nikogar.
Nosimo le svoj svobodni hrbet, ki edini ve, katera je teža, ki mu pripada, in kateremu navdihu naj služi, da bo ostal mehak, prožen in velikodušen, ko se ziblje v vetru preproste vsakdanje ljubezni.
članek po pristopu vera vase, avtorici sva jaz in Josipa Prebeg
Alenka Rebula