Tekst: Dario Cortese
Resda znamo biti malo divji zaradi alergij, ko nam ni jasno, kaj, zakaj in kako se dogaja, ampak vemo le, da nekaj v nas ne deluje, kot bi bilo treba, ker nas »bombardirajo« najrazličnejše snovi iz okolice, na primer »dodane« snovi v prehrani in zraku. V takem primeru lahko zajamemo sapo in gremo po svoje, na divje.
Alergije so čudna reč. Pri njih gre ponavadi za to, da je nečesa preveč. V nemalo primerih so to nove »dobrobiti«, ki nastajajo med »žlahtnjenjem« hrane, še posebej z gensko tehnologijo. Naše telo, ki je glede predelave teh novih »dobrobiti« še precej v zaostanku, sicer dobro ve, kaj je dobro zanj, le naša pamet mu je ob »podpori« reklam nemalokrat na poti, zato dobi vrsto novih snovi, glede katerih ne ve natančno, kaj naj z njimi. In med drugim zaradi tega pride tudi do tako imenovanih alergij. Skratka, pretirana industrializacija prehrane se še nikoli ni izkazala kot koristna, še najmanj pa, ko gre za naše počutje in zdravje.
Zato predlagam, da se ji divje upremo, obenem pa odpravimo še alergije in se po prehranski plati vsaj deloma vrnemo nazaj tja, kjer smo že bili (ker tega nenazadnje sploh nismo pozabili) – v kameno dobo. Naša jetra in drugi organi namreč še vedno živijo v kameni dobi, medtem ko bi jih mi radi spravili na »turbo« raven, ki nam jo svetujejo hipersupermegamarketi in reklame.
V sklopu divjega upora proti umetnemu in nenaravnemu v prehrani, ki med drugim pripomore tudi k razvoju alergij, se zato spomnimo prahrane, ki raste kar sama, je zastonj in je v primerjavi z gojeno hrano resnično »turbo« hrana. Seveda gre za užitne samonikle rastline, ki so bile nenazadnje osnova za vse gojeno sadje in zelenjavo. Toda bolj ko je šel izbor ob podpori križanj v dobičkonosno smer, siromašnejša je postajala hrana. Za hibride, to je križance zelo sorodnih linij iste rastline, je na primer znano, da dajo količinsko izjemen pridelek, vendar so zelo osiromašeni rudnin. Poleg tega je tak hiperpridelek značilen le za prvo generacijo križancev, zato moramo vedno znova kupovati nova semena, sej je iz semen, ki jih naredijo hibridi, komaj kaj pridelka. Da o tem, kako je večina semenarskih podjetij v lasti multinacionalk, ki zavzeto prodajajo tudi pesticide za »zaščito« njihovih nemalokrat patentiranih rastlin, niti ne govorimo.
Štirikrat več rudnin in vitaminov
Za užitno divjo zelenjavo – v nasprotju z gojeno, sploh pa v primerjavi s hibridi – velja, da vsebuje tri- do štirikrat več rudnin in vitaminov. Tudi ni obremenjena s pesticidi, saj jo brez najmanjših težav nabiramo na naravnih rastiščih, kjer poljedelska industrija ne pride blizu. Poleg tega imajo pomladni poganjki divje zelenjave velik prehranski »naboj«, ki ga ni moč izmeriti le v rudninah, vitaminih, antioksidantih in drugih bioaktivnih snoveh, ampak ga enostavno začutimo: če spomladi redno jemo koprive, hmeljeve poganjke, čemaž, navadno zvezdico, penuše in druge divjinke, se počutimo neobičajno poživljeni. Manj smo lačni, pojemo manj in počutimo se vse bolj lahkotni, nenazadnje tudi zaradi gibanja na prvem pomladnem soncu in zaradi pristnejšega stika z naravnim okoljem.
Splošni vzorec, ki ga lahko v tem času privzamemo z namenom približevanja čimbolj naravni hrani, je enostaven, okusen in stane nič ali komaj kaj. Pa ni treba, da spoznamo vseh 300, 400 ali še več užitnih divjih rastlin, ki rastejo pri nas, temveč se zadovoljimo s tremi ali štirimi. Za začetek je to več kot dovolj. Regrat poznamo, tako da z njim ne bo težav, manj pa je znana njegova sorodnica, ki raste izključno v gozdovih in izgleda podobno kot regrat. To je navadna smrdljivka, prvovrstna solatnica, ki jo nabiramo od zgodnje pomladi do poletja in uporabljamo za vse mogoče solate.
Ko se srečamo s čemažem in še podrobneje spoznamo njegove strupene dvojnike, da z njimi ni nepotrebnih zapletov, po tej krepki pomladanski zelenjavi dišimo vsaj dva meseca, če ne kar tri. Imeniten je za solate, namaze, vložen v olje in še kako.
Vsekakor ne pozabimo na koprive, ki sodijo med prehransko najmočnejšo zelenjavo v tem vesolju. Z veseljem jih skuhamo v sopari, dodajamo juham ali v majhnih količinah zmeljemo in surove dodajamo solatnim polivkam.
Če imamo doma vrt, poznamo navadno regačico, načeloma plevel, sicer pa odlično najzgodnejšo pomladansko solatnico.
Ni odveč, če se seznanimo še s penušami in konopnicami, ki jih je več vrst. Prve rastejo predvsem na travnikih, slednje pa bolj v gozdovih. Kot zavedne predstavnice družine križnic podobno kot brokoli, le močneje, sodelujejo pri izgradnji obrambnega zidu pred boleznimi, ki jim zaradi sodobnega načina življenja pravimo civilizacijske. V ta namen so najbolj učinkovite surove v solatah, ker kuhanje uniči moč njihovih splošno zaščitniških glukozinolatov in drugih spojin z žveplom.
V tem času vsekakor ne moremo niti mimo hmelja, natančneje hmeljevih poganjkov, ki odganjajo ob vodah, bodisi stoječih ali tekočih. Vse polno jih je, tako da se kasneje iz njih razvije cela gošča, po kateri tudi spoznamo rastišče, saj se več metrov dolga stebla vsako leto posušijo, iz korenik pa navsezgodaj spomladi odženejo novi poganjki.
Poživilna divja solata
Med zgodnjepomladanskimi sprehodi brez težav naberemo vsaj nekaj omenjenih rastlin. Denimo, da je v košari šop mladih čemaževih listov, kar nekaj regrata ali smrdljivke in še nekaj vijolično-zeleno obarvanih mladih hmeljevih poganjkov. Ker je to močna zelenjava, potrebuje za osnovo nekaj blažjega, na primer kuhano čičerko ali krompir, polnovredne testenine ali kaj podobnega.
Medtem ko kuhamo osnovo jedi, operemo regrat. Čemaža in hmelja ponavadi ni treba prati, ker se ju zemlja ne drži. Divjo zelenjavo narežemo, zmešamo z izbrano osnovo, zabelimo z oljčnim oljem, malo posolimo in niti ne začinimo, saj je divja zelenjava sama sebi začimba. Za okras jedi so zelo primerni cvetovi trobentic in vijolic, ki jih morda že najdemo med nabiranjem druge divje zelenjave.
Resda znamo biti malo divji zaradi alergij, ko nam ni jasno, kaj, zakaj in kako se dogaja, ampak vemo le, da nekaj v nas ne deluje, kot bi bilo treba, ker nas »bombardirajo« najrazličnejše snovi iz okolice, na primer »dodane« snovi v prehrani in zraku. V takem primeru lahko zajamemo sapo in gremo po svoje, na divje.
Alergije so čudna reč. Pri njih gre ponavadi za to, da je nečesa preveč. V nemalo primerih so to nove »dobrobiti«, ki nastajajo med »žlahtnjenjem« hrane, še posebej z gensko tehnologijo. Naše telo, ki je glede predelave teh novih »dobrobiti« še precej v zaostanku, sicer dobro ve, kaj je dobro zanj, le naša pamet mu je ob »podpori« reklam nemalokrat na poti, zato dobi vrsto novih snovi, glede katerih ne ve natančno, kaj naj z njimi. In med drugim zaradi tega pride tudi do tako imenovanih alergij. Skratka, pretirana industrializacija prehrane se še nikoli ni izkazala kot koristna, še najmanj pa, ko gre za naše počutje in zdravje.
Zato predlagam, da se ji divje upremo, obenem pa odpravimo še alergije in se po prehranski plati vsaj deloma vrnemo nazaj tja, kjer smo že bili (ker tega nenazadnje sploh nismo pozabili) – v kameno dobo. Naša jetra in drugi organi namreč še vedno živijo v kameni dobi, medtem ko bi jih mi radi spravili na »turbo« raven, ki nam jo svetujejo hipersupermegamarketi in reklame.
V sklopu divjega upora proti umetnemu in nenaravnemu v prehrani, ki med drugim pripomore tudi k razvoju alergij, se zato spomnimo prahrane, ki raste kar sama, je zastonj in je v primerjavi z gojeno hrano resnično »turbo« hrana. Seveda gre za užitne samonikle rastline, ki so bile nenazadnje osnova za vse gojeno sadje in zelenjavo. Toda bolj ko je šel izbor ob podpori križanj v dobičkonosno smer, siromašnejša je postajala hrana. Za hibride, to je križance zelo sorodnih linij iste rastline, je na primer znano, da dajo količinsko izjemen pridelek, vendar so zelo osiromašeni rudnin. Poleg tega je tak hiperpridelek značilen le za prvo generacijo križancev, zato moramo vedno znova kupovati nova semena, sej je iz semen, ki jih naredijo hibridi, komaj kaj pridelka. Da o tem, kako je večina semenarskih podjetij v lasti multinacionalk, ki zavzeto prodajajo tudi pesticide za »zaščito« njihovih nemalokrat patentiranih rastlin, niti ne govorimo.
Štirikrat več rudnin in vitaminov
Za užitno divjo zelenjavo – v nasprotju z gojeno, sploh pa v primerjavi s hibridi – velja, da vsebuje tri- do štirikrat več rudnin in vitaminov. Tudi ni obremenjena s pesticidi, saj jo brez najmanjših težav nabiramo na naravnih rastiščih, kjer poljedelska industrija ne pride blizu. Poleg tega imajo pomladni poganjki divje zelenjave velik prehranski »naboj«, ki ga ni moč izmeriti le v rudninah, vitaminih, antioksidantih in drugih bioaktivnih snoveh, ampak ga enostavno začutimo: če spomladi redno jemo koprive, hmeljeve poganjke, čemaž, navadno zvezdico, penuše in druge divjinke, se počutimo neobičajno poživljeni. Manj smo lačni, pojemo manj in počutimo se vse bolj lahkotni, nenazadnje tudi zaradi gibanja na prvem pomladnem soncu in zaradi pristnejšega stika z naravnim okoljem.
Splošni vzorec, ki ga lahko v tem času privzamemo z namenom približevanja čimbolj naravni hrani, je enostaven, okusen in stane nič ali komaj kaj. Pa ni treba, da spoznamo vseh 300, 400 ali še več užitnih divjih rastlin, ki rastejo pri nas, temveč se zadovoljimo s tremi ali štirimi. Za začetek je to več kot dovolj. Regrat poznamo, tako da z njim ne bo težav, manj pa je znana njegova sorodnica, ki raste izključno v gozdovih in izgleda podobno kot regrat. To je navadna smrdljivka, prvovrstna solatnica, ki jo nabiramo od zgodnje pomladi do poletja in uporabljamo za vse mogoče solate.
Ko se srečamo s čemažem in še podrobneje spoznamo njegove strupene dvojnike, da z njimi ni nepotrebnih zapletov, po tej krepki pomladanski zelenjavi dišimo vsaj dva meseca, če ne kar tri. Imeniten je za solate, namaze, vložen v olje in še kako.
Vsekakor ne pozabimo na koprive, ki sodijo med prehransko najmočnejšo zelenjavo v tem vesolju. Z veseljem jih skuhamo v sopari, dodajamo juham ali v majhnih količinah zmeljemo in surove dodajamo solatnim polivkam.
Če imamo doma vrt, poznamo navadno regačico, načeloma plevel, sicer pa odlično najzgodnejšo pomladansko solatnico.
Ni odveč, če se seznanimo še s penušami in konopnicami, ki jih je več vrst. Prve rastejo predvsem na travnikih, slednje pa bolj v gozdovih. Kot zavedne predstavnice družine križnic podobno kot brokoli, le močneje, sodelujejo pri izgradnji obrambnega zidu pred boleznimi, ki jim zaradi sodobnega načina življenja pravimo civilizacijske. V ta namen so najbolj učinkovite surove v solatah, ker kuhanje uniči moč njihovih splošno zaščitniških glukozinolatov in drugih spojin z žveplom.
V tem času vsekakor ne moremo niti mimo hmelja, natančneje hmeljevih poganjkov, ki odganjajo ob vodah, bodisi stoječih ali tekočih. Vse polno jih je, tako da se kasneje iz njih razvije cela gošča, po kateri tudi spoznamo rastišče, saj se več metrov dolga stebla vsako leto posušijo, iz korenik pa navsezgodaj spomladi odženejo novi poganjki.
Poživilna divja solata
Med zgodnjepomladanskimi sprehodi brez težav naberemo vsaj nekaj omenjenih rastlin. Denimo, da je v košari šop mladih čemaževih listov, kar nekaj regrata ali smrdljivke in še nekaj vijolično-zeleno obarvanih mladih hmeljevih poganjkov. Ker je to močna zelenjava, potrebuje za osnovo nekaj blažjega, na primer kuhano čičerko ali krompir, polnovredne testenine ali kaj podobnega.
Medtem ko kuhamo osnovo jedi, operemo regrat. Čemaža in hmelja ponavadi ni treba prati, ker se ju zemlja ne drži. Divjo zelenjavo narežemo, zmešamo z izbrano osnovo, zabelimo z oljčnim oljem, malo posolimo in niti ne začinimo, saj je divja zelenjava sama sebi začimba. Za okras jedi so zelo primerni cvetovi trobentic in vijolic, ki jih morda že najdemo med nabiranjem druge divje zelenjave.
