Vprežene slovenske žene: še vedno vlečete navkreber Franckin voz?

Kot zunanja opazovalka (ker ne živim v Sloveniji) opažam izrazito potezo slovenske kulture (torej priučeno vedenje) neverjetne ženske »pridnosti«.

Pridnost v slovenski tradiciji  pomeni, da smo delavne brez prestanka in brez pritoževanja, takorekoč samoniciativno. Ni nas treba opozarjati, kajti same vidimo, da nas delo kliče in nenehno opazujemo, kaj je še treba postoriti. Ne iščemo kavča, ne počivamo, če ni nujno (beri: če ne zbolimo). K frizerki gremo zato, da smo urejene, ne zato, ker nam je to všeč, in telovadimo zato, da smo zdrave in v formi, ne zato, ker v tem uživamo. Taka pridnost seveda  ni vrlina. Ne ustvarja dobrega življenja. Zakaj?

Tisto, kar je treba najprej opaziti, je, kaj se dogaja nam samim. To je kompas, s katerim lahko potem izbiramo prednostne naloge. V nasprotnem primeru bomo vedno opazovale, kaj rabijo drugi, kaj je narobe v hiši, v službi … in živele zunaj sebe, daleč od svoje duše. Duša ni dekla, njena duša kraljuje, njena narava je sveta.

 Vrstni red je treba obrniti. Cilj ni več, da najprej naredimo vse važno, nazadnje pa poskrbimo še zase. Najprej je treba poskrbeti za osredotočenost svojega dneva, na vzpostavitev sončnega jedra, okrog katerega se bo vrtelo vse ostalo: vse je treba urediti tako, da je skladno s skrbjo zase, s samozavedanjem o potrebah našega bitja.

To je najresnejša  preventiva za vse bolezni, ker sporoča našemu telesu in srcu, da bedimo nad svojim blagostanjem in da smo zato na svetu, da popeljemo svoje dragoceno bitje skozi življenje z ustvarjalno ljubeznijo do sebe. Darovi za druge ob tem zorijo sami od sebe, kajti  me smo le drevo, ki daje iz svoje moči:  tipa in pije iz korenin, se nastavlja soncu in cveti ali počiva pod snegom, odvisno od našega počutja in potreb, daje po svoji meri in ob svojem času.

Zato nehajmo vleči v klanec kot nesrečna Francka in na tem vozu starše, sorodnike, pomoči potrebne znance in neznance, ki se obešajo nanj, saj navadno same oznanjamo svojo razpoložljivost.  Neredko dodamo še prikolico, da bo prostora še za  nove prosilce, in včasih se zdi, da nekatere ženske vlečejo za seboj celo karavano. 

A zares naše (in zato resnično in plodno) je samo to skromno in edino življenje, ki ga želimo počastiti in izživeti v svojih cvetočih mejah. Dovolj bo za kakšen zlat sad in za trpežna semena. Natrpani voz pa ne seje in ne žanje obilja.

Ne rinimo navkreber pod težo tovora, ki so nam ga predale uboge Francke našega rodu … ki so si morale dokazati, da so kaj vredne, in vse dajo zastonj (in po moje tudi zaman). Nobenega voza nismo dolžne vleči, ker upognjene hrbtenice ne rojevajo prihodnosti za nikogar.

Nosimo le svoj svobodni hrbet, ki edini ve, katera je teža, ki mu pripada, in kateremu navdihu naj služi, da bo ostal mehak, prožen in velikodušen, ko se ziblje v vetru preproste vsakdanje ljubezni.

članek po pristopu vera vase, avtorici sva jaz in Josipa Prebeg

Alenka Rebula

O tem, kako strupeni so lahko čevlji in tekstil, že veliko vem. Pa vendar me je dokumentarni film nemške 3SAT (7.10.2011 ob 20.15 - "Schick aber Schädlich", avtorica Inge Altemeier) globoko pretresel.

Potrošniki smo se zelo razvadili in pričakujemo, da nas bo v modnih trgovinah vedno pričakalo nekaj novega. Tako se izdelki ne zamenjajo štirikrat v letu, ampak 24 krat. Vse to terja svoj davek, tako pri potrošnikih, kot pri dobaviteljih in, ne na koncu, pri ekologiji.

Film se začne z zgodbo Francozinje, ki si je za 150 EUR kupila čevlje in zbolela. Tam, kjer je bila koža v stiku s čevljem, je dobila ožganine, otekline in alergijsko reakcijo. Po dolgem raziskovanju so našli vzrok: DMF (dimetilformamid), ki je v Evropi prepovedano sredstvo proti plesni. Ampak, ker je večina modnih izdelkov narejena izven Evrope (predvsem v Turčiji, Indiji, Bangladešu in na Kitajskem), ga dobimo tudi mi.

DMF so našli v majhnih belih vrečkah, ki so bile priložene v škatli za čevlje. Velike firme so prosile Kitajce naj jih več ne uporabljajo, tudi iz EU komisije so sporočili, da sistem javljanja deluje. Vsaka država lahko sporoči na vsem dostopno internetno platformo, kateri izdelki so škodljivi za potrošnike.

V Nemčiji je bil največkrat javljeno podjetje Deichman z znamko čevljev Graceland - mislim, da za njih pravkar delajo reklamo. Za neke otroške športne copate so dobili prijavo že leta 2008, pa so jih še naprej prodajali do aprila 2010. Zakonov, ki bi v tem primeru ščitili potrošnika ni, podjetja se lahko sama odločijo, kako bodo reagirala.

Glede DMF-ja so se proizvajalci in trgovci domislili nove fintice: namesto priloženih vrečk z DMF zdaj posprejajo kartonsko škatlo ali celo izdelek sam. Prodajalci v trgovinah ne poznajo izvora čevljev, tudi vam ne bodo znali povedati, ali so obdelani z DMF.

Tekstil in usnje na Kitajskem in predvsem v Bangladešu obdelujejo z drugimi strupenimi kemikalijami, kot je kromova sol (iz nje nastane krom VI, ki je strupen in rakotvoren), organske klorove spojine (povzročajo težave z dihanjem), etilen oksid (povzroča glavobole, slabosti, škodi dedni zasnovi). Najbolj so prizadeti delavci, nato njihovo okolje, nato delavci v pristanišču, ki raztovarjajo ladijske kontejnerje, nato delavci v skladišču trgovin, nato prodajalci in na koncu kupci.

V Azji so delavci brez pravic, v nemških pristaniščih pa podjetja sama testirajo, koliko strupov je v kontejnerju. V Hamburgu je 50% kontejnerjev preobremenjenih s strupi. Če jih je preveč, si nadenejo posebno zaščitno obleko in jih najprej prezračijo. Ni znano, za katera podjetja pridejo strupeni tovori, zaščita podjetij je važnejša od zaščite potrošnikov.

Tudi delavci v prodajalnah zbolevajo. V dokumentarnem filmu so prikazali dekoraterko iz prodajalne H&M, ki je zbolela. Z veliko samoiniciative je ugotovila, kaj ji je, vendar se podjetje izmika. Nemški sindikat je izvedel anketo: 70% delavcev, ki raztovarjajo robo, je tožilo o glavobolih, utrujenosti in težkemu dihanju.

 

 


Gospa, ki je v Espritu več let likala kavbojke, preden so jih dali v prodajo, je zaradi klorovih spojin dobila astmo. Njen delodajalec noče priznati, da je zbolela zaradi kemikalij v kavbojkah. Sicer so izmerili zrak pri likanju javbojk, vendar nočejo povedati vrednosti, saj zaupajo v svoje izdelke, da niso strupeni. Zdravnik se s to razlago ne strinja, ker so v pljučih njihove bivše zaposlene našli točno takšne strupe. Odkar več ne dela, se ji je stanje izboljšalo.

Podvprašanje: mislite, da danes pri Espritu za likanje kavbojk uporabljajo posebna zaščitna sredstva?

Poseben problem so kavbojke s postaranim videzom. V Turčiji so prepovedali obdelavo kavbojk s kremenčevim peskom, ker je umrlo več sto ljudi. Zdaj uporabljajo laser. Ampak, v Bangladešu so z veseljem sprejeli delo ... Pri tem ne uporabljajo nobene zaščite, zato prihaja do zadušitev. Dnevno naredijo 300.000 kavbojk, predvsem za C&A in Zara.

Uradne izjave modnih podjetij so dobro naštudirane. Pri H&M so seveda za varovanje narave in za trajnostni razvoj. Na uradnem seznamu je 200 nevarnih kemikalij, ki jih lahko izjemoma uporabijo, vendarne prepogosto. Tudi v tovarnah ne vedo, kaj sploh uporabljajo, zato prihaja do nesreč (eksplozij, požarov), ki jih nihče ne razišče. Novih delavcev je dovolj in so zato lahko "pogrešljivi".

Veste, pri kateri barvi morate najbolj paziti? Pri črni. Za lepo, črno barvo morajo uporabiti veliko strupenih kemikalij. Eko črnega perila ni mogoče narediti oziroma ga ne bi nihče kupil. Dekoraterka, ki je delala pri H&M, je zbolela (klor anilin). Sama je plačala preiskave in v krvi so našli strupe, ki jih uporabljajo v tekstilni industriji. Problem pri teh strupih je, je povedal zdravnik, da ne pride do hitrih alergičnih rekacij (npr. na koži), ampak se strupi počasi nalagajo v telesu.

V Indiji so znani po bombažu. Bolj temno obarvan je bombaž, več kemikalij so morali uporabiti. Za briljanstnost barve uporabijo težke kovine. Problem so seveda odpadki, ki nastanejo pri barvanju bombaža: napolnijo jih v vreče, brez zaščitne opreme, in odložijo na kup. V dvajsetih letih so popolnoma zastrupili vodo in zemljo.

 

 


V Aziji uporabljajo strupe, ki so v Evropi prepovedani. Poslovneži (lastniki tovarn in predstavniki modnih podjetij) se raje srečujejo nekaj kilometrov od tovarne, v čistem okolju.

Delavec, ki beli bombaž in v kratkih hlačah cel dan stoji v bazenu s kemikalijami, je povedal, da so mu po nekaj mesecih odpadle vse dlake in da se počuti bolnega. Odkar se je razširila tekstilna industrija, je tudi raka več. Predvsem rak želodca, ledvic in mehurja je pogost. Tekstilne tovarne se pritožujejo: če bolj pazijo na varnost pri delu in ekologijo, je tudi izdelek dražji in kupcev (velikih modnih podjetij) je vse manj.

V dokumentarcu sem izvedela, da je eko bombaža ni mogoče narediti. V Indiji gojijo eko bombaž, ki ga v tovarnah obdelajo na isti način kot konvencionalnega. Lastnika tovarne so vprašali, ali lahko pride do zamenjav blaga in izdelkov - kako ve, na katerem kupu je kateri bombaž, če sta po videzu enaka. Samo nasmehnil se je.

In tako se nam ni treba več čuditi, da lahko izdelke iz eko bombaža kupimo tako poceni. Eksperti celo opozarjajo: prodamo več eko bombaža kot ga proizvedemo! Samo 1% tekstila je neobremenjenega; to so resna podjetja, ki pazijo pri predelavi in barvanju, vendar imajo zato njihovi izdelki višjo ceno. Ste jo pripravljeni plačati?

Ko sem prijateljici J. na kratko povzela vsebino dokumentarca, je zgroženo povedala: "Pravkar sem hčerki pri H&M kupila 10 majč. Kaj naj naredim?"

Večkrat jih operi, je bil moj odgovor. Jakne in plašče je treba vedno več dni zračiti na prostem, prav tako puloverje in čevlje. Vse ostalo je potrebno najmanj enkrat oprati, preden nosimo. To velja še posebej za perilo in, kot smo slišali, izogibajte se črnega, pa naj bo še tako seksi.

Najbolje pa je kupovati z nosom. V nekaterih trgovinah lahko že pri vhodu zavohamo strupene kemikalije. Obrnite se in pojdite z nosom iskat drugo. 

Avtor Helena Golenhofen
 
-----------------------------------------------------<3
Kdor ima v srcu ljubezen ima vedno komu kaj dati!

 

December je čas potic, dobrot, oreščkov in tudi velikih skrbi zaradi zdravja, saj nas večina veliko preveč je... in predvsem nezdravo. A vsaj glede orehov vam ni treba biti v skrbeh, saj so izjemno zdravi.

Oreh spada botanično v družino Juglandaceae in ima štiri rodove z več kot 70 vrstami. V svetu je najbolj razširjen rod Juglans, poleg tega obstajajo še rodovi Carya, Pterocary in Platycarya. V rodu Juglans sta najbolj razširjena navadni oreh (Juglans regia), ki izvira iz Irana in Iraka - imenujemo ga tudi perzijski oreh -, ter črni oreh (Juglans nigra), ki izvira iz Severne Amerike. Poleg teh dveh vrst poznamo še argentinski, bolivijski, kalifornijski, kitajski, japonski, arizonski, mandžurski in zahodno indijski oreh.

Pri nas in drugod po Evropi ter Aziji raste večinoma le navadni oreh. Na Balkanskem polotoku so ga najprej zasledili v Grčiji kot perzijski oreh, od tam so ga Rimljani prenesli v Italijo, od koder se je razširil po vsej Evropi. Zelo pozno so ga začeli saditi v Angliji - šele leta 1562. Od tam so ga prenesli v Ameriko kot angleški oreh.

Prava zdravilna vrednost oreha izhaja iz listov, bogatih s čreslovinami, ki krčijo tkivo in celijo rane, in juglonom, ki uničuje bakterije.

Pripravke iz listov uporabljamo za ustavljanje driske in proti črevesnim okužbam, povečujejo pa tudi imunost ter izboljšujejo krvni obtok.

Orehovi listi krepijo tudi beljakovino keratin, ki je v kožni povrhnjici, zato pomagajo pri težavah s kožo, kot so akne in ekcem, ter pri razjedah. Na gnoječe se rane polagamo zmečkane sveže liste.

Pri močnem potenju rok in nog so priporočljive kopeli. Sveži listi zaradi močnega vonja odganjajo insekte.

Proti driski, črevesnim motnjam in infekcijskim obolenjem prebavil uživamo poparek, ki ga pripravimo tako, da 10 g posušenih listov stresemo v 1 liter vrele vode, namakamo 15 minut, nato precedimo in popijemo 3-5 skodelic na dan. Tak poparek uporabljamo tudi za grgranje in izpiranje ran.

Proti aknam, ekcemu, kožnim okužbam in razjedam pomagajo kreme, geli in mila na osnovi orehovih listov (ki vsebujejo 1-3% tinkture ali tekočega izvlečka) in sicer tako, da redno uporabljamo enega od pripravkov. Iz 100 g posušenih listov na 1 l vode pripravimo zavretek za kadno kopel, za sedežne kopeli vzamemo manj zeli.

Tinkturo na osnovi orehovih listov pa si pripravimo tako, da 20 g sveže posušenih listov prelijemo s 100 ml 70% etanola. Pri driskah uporabljamo po 10-15 kapljic dva do trikrat na dan. Razredčeno tinkturo uporabljamo tudi zunanje.

Predvsem ljudje, ki trpe zaradi prebavnih motenj in zaprtja, vedo, da so tudi orehovi plodovi zdravilni. Včasih orehi preskrbijo črevesju potrebno dejavnost, tudi kadar odvajala več ne delujejo.

Orehi so izvrstni za jetra in to najbrž pojasnjuje njihov ugoden vpliv na črevesno dejavnost. Jetrni bolniki, ki ne prenesejo več nobene maščobe, lahko brez težav zmerno jedo orehe.

Zakaj pravzaprav jemo orehe ob praznikih? 
Orehi igrajo pomembno vlogo v zmanjševanju tveganja za bolezni srca in žilja. Uživanje orehov vpliva na znižanje holesterola, zmanjšanje vnetij in izboljševanje arterijskih funkcij. V času praznikov, ko je na mizi navadno visokokalorična in amstna hrana, so zato orehi idealni, da sproti zmanjšujejo škodo.
 
Iz orehov stiskajo tudi olje. Orehovo olje sodi med specialna olja, kamor sodijo na primer tudi lešnikovo, sezamovo in mandljevo olje. Vsa so dobri viri esencialnih maščobnih kislin. Uporabljajo se predvsem za beljenje solat ali začinjanje jedi. Orehovo olje je blagega okusa in s prijetno aromo. Odlično je za začinjanje najrazličnejših jedi.

Oreh vsebuje tudi veliko vitamina E, ki pomaga pri preprečevanju raka na dojkah in prostati. 
Privoščite si torej kos odlične potice več in ne glejte le na kalorije - poglejte tudi na izjemno zdravilne lastnosti otrehov!

Dobro je vedeti....