V spodnji priponki so strnjena poglavja knjige:

Je vaša tehnika dihanja pravilna ali napačna?


Eno roko postavite na prsi in drugo na trebuh. Nekaj časa normalno dihajte in pri tem opazujte gibanje vsake roke pri vsakem vdihu. Katera roka se bolj vidno dviguje? Če je to tista, ki jo držite na trebuhu, se lahko mirno potrepljate po ramenih. Imate namreč izvrstno tehniko dihanja. Če se bolj dviguje roka na prsih, globoko zajemite sapo - čeprav je verjetno niti ne morete. Dihate namreč narobe.

Tako vsaj pravijo voditelji gibanja za boljše dihanje, ki ima zadnja leta čedalje več privržencev. Ti sodobni guruji dihanja so prevzeli osrednji koncept joge in ga posodobili. To, kako dihamo, namreč vpliva tako na naše fizično kot čustveno zdravje; dihati na "pravi način" ter uživati v njegovih posledicah postaja čedalje bolj zanimivo in sprejemljivo. Na policah knjigarn je vse več knjig z naslovi, kot so Zavestno dihanje, Knjiga dihanja ali Dihajte za boljše počutje. Na voljo so tudi tečaji, v Zagrebu obstaja celo šola dihanja, ki uči učence z različnimi boleznimi, kot je denimo astma, kakovostnejšega dihanja.

Vse skupaj se zdi malo čudno, saj če ne bi znali dihati, ne bi preživeli. Pa ni povsem tako. Strokovnjaki za dihanje pravijo, da približno četrtino, nekateri ocenjujejo, da celo slabo polovico prebivalstva sestavljajo nefunkcionalni "dihalci", ki jih dihanje s požiranjem zraka izpostavlja različnim nevarnostim, zaradi česar naj bi bili dovzetnejši za različne bolezni in bolečine.

Trebušno dihanje
Splošno znano je, da boljša dihalna tehnika lahko pomaga pri nadzorovanju stresa in anksioznih stanj. Toda zagovorniki trebušnega načina dihanja gredo še dlje. Prepričani so namreč, da je vzrok mnogih bolezni, ki ljudi ženejo v čakalnice zdravnikov in specialistov (astma, migrene, bolezni srca, depresija, epilepsija ...), prav borna dihalna tehnika ali pa jih vsaj spodbudi.

Njihovo sporočilo je jasno - če želite živeti bolje in dlje, nehajte požirati zrak, ampak dihajte!

Toda ali je globoko dihanje res ključ do sreče in zdravja? Koliko je torej resnice v tej dihalni vročici?

Globoko dihanje
Najprej si zadevo oglejmo od blizu in kar na lastnem zgledu: diham z rameni, in ko vdahnem, se moj prsni koš razširi, zaradi česar se pljuča napolnijo. Ker tako diham že več kot tri desetletja, si težko predstavljam, da bi to kdo imenoval nefunkcionalno ali slabo dihanje. Zdi se, da je ta osnovna metoda povsem nevprašljiva in logična. Cilj dihanja je prinesti zrak v pljuča in pljuča so nameščena v prsih.

Toda dihalni guruji pravijo, da je problem v tem, da tisti, ki dihajo s rameni, preprosto ne zajamejo dovolj zraka, da bi napolnili vsa pljuča. To so slabe novice, pravijo, ker se kisikove molekule "držijo" bolj zgornjega dela pljuč in ne pridejo v zadostni količini v krvne žile, ki so najbolj koncentrirane prav v spodnjem delu pljuč. In če kisika ni dovolj v vseh krvnih žilah, lahko organi in mišice, ki čakajo na prekrvavitev, trpijo.

Vrti, slabo in omedlim
Za potrebno količino kisika morajo prsni dihalci dihati pogosteje, torej hitreje. In prav tu naj bi se začele težave. Vsak zdravnik vam bo povedal, da prehitro izdihovanje ogljikovega dioksida lahko zmoti ravnovesje kislosti in bazičnosti v krvi, imenovano tudi pH. Ko stopnja kislosti pade, lahko pride do zapletene reakcije, pri kateri krvne celice ne zagotavljajo zadostne količine kisika mišicam in organom, vključno z možgani. Ta motnja se lahko konča tudi s stanjem, znanim kot hiperventilacija. Do tega lahko pripeljejo tudi pretirana telovadba, tesnoba in nekatere biološke motnje. Gre za izrazito neprijetno stanje - začne se vam vrteti, postane vam slabo in lahko celo omedlite. K sreči ne gre za vsakdanji pojav.

Toda dihalni guruji ne mislijo tako. Robert Fried, avtor knjige Dihalna povezava (Breathing Connection), je prepričan, da prehitro izdihovanje CO2 in posledično zmanjšana oskrba s kisikom lahko pripeljeta do stanja kronične hiperventiliranosti, le da v blažji obliki. Pravzaprav ugotavlja, da prav ta trenutek skoraj polovica prebivalstva hiperventilira v taki blažji obliki. Zaradi tega ne bodo vsi zboleli, toda vsakdo, ki že zdaj trpi zaradi migrene, epileptičnih napadov ali čustvenih problemov, kot so depresije in fobije, utegne stanje s slabim dihanjem le še poslabšati. Kronična hiperventilacija, trdi Fried, lahko okrepi simptome bolezni srca.

Odkritje prepone
Friedov nasvet pri učenju pravilnega dihanja je preprost - na novo je treba odkriti prepono (diafragmo). To je mišica, ki ločuje prsi od trebušnega dela in se, medtem ko vdihujemo, malce zniža, s tem pa prisili trebušne mišice, da se upognejo navzven in ustvarjajo prostor, v katerega se lahko pljuča razširijo. Zavestno sproščanje trebušnih mišic pri vdihu preponi dopušča, da pade dlje, to pa pušča več prostora za razteg pljuč. Tiste, ki dihajo s prepono, zlahka prepoznamo, saj se, medtem ko vdihujejo, njihovi trebuščki rahlo napenjajo.

Najboljši primer pravilnega dihanja so dojenčki, podobno je pri živalih. En sam vdih in skoraj ves otrokov srednji del telesa se napne. Kako je torej možno, da se nas je toliko spremenilo v plitve dihalce?

Mi smo plitvi dihalci
Morda se odgovor skriva v tem, da z odraščanjem začnemo bolj skrbeti za svoj videz; pri tem se naučimo trebuh potegniti noter, da bi bili videti bolj suhi. Zunanji svet je poln dražečih elementov, na katere se samodejno odzivamo s stiskanjem trebušnih mišic, ki nekako ukleščijo prepono.

Verjeli ali ne, stiskanje se je začelo takrat, ko smo začeli nositi tesna oziroma oprijeta oblačila. Neka raziskava je pokazala, da se količina kisika v krvi lahko poveča kar za 30 odstotkov, če si preprosto zrahljamo pas. Kaže, da prsni dihalci, ki se naučijo zajemati več zraka, lahko zmanjšajo ali celo odpravijo posledice slabe dihalne tehnike. Fried pravi, da tako stabilizirajo svoj pH in naposled začnejo počasneje dihati. Povprečna oseba vdahne od osem- do štirinajstkrat na minuto, medtem ko se ta številka pri hiperventilaciji dvigne na več kot dvajsetkrat. Z dihalnimi vajami in posebnimi instrumenti, ki merijo količino izdihanega CO2, Fried uči nižati to stopnjo na vsega tri do štiri vdihe na minuto. Takšno počasno dihanje je možno le kratek čas, zato je treba vajo ponoviti približno sedemkrat na dan.

Več kisika, več zdravja ?
Pulmologi so malce previdnejši. Henry Fessler z Univerze John Hopkins v Marylandu pravi, da plitvi dihalci nikoli ne dosežejo dna svojih pljuč. Čeprav drži, da je več krvnih žil na dnu kot na vrhu pljuč, se spodnji del lažje širi kot otrdeli zgornji del in se torej lažje napolni s kisikom, tako da se konec koncev vse lepo izravna.

Toda gorivo telesa je vendarle kisik, zato se postavlja logično vprašanje, ali je večja količina kisika v krvi za človeka tudi bolj zdrava?
Seveda ne, pravi Fessler. Kakršenkoli zrak že dihajo, najsi so notri ali na prostem, je pri skoraj vseh ljudeh kri nasičena z 99-odstotnim kisikom; pri tej stopnji povečevanje vnosa kisika nima posebnega učinka. Še več - zalogo te spojine tako ali tako hranimo v krvi. Ko počivamo, se le četrtina kisika prenaša po hemoglobinu do tkiv, kjer se presnavlja - ostale molekule gredo neporabljene nazaj v srce.

In na koncu?
Odleglo nam je, saj nas je že začenjalo skrbeti, kako nevarna je hiperventilacija. Medtem ko Fried pravi, da dovolj kisika vdihne komaj vsak drugi človek, je zdravnik Philip Clifford prepričan, da ni povsem tako. Predmet njegovega raziskovanja je namreč nadzor možganov nad dihanjem. Pri stotini testnih oseb je meril krvno kislost in ugotovil, da človeški možgani skrbijo za to, da pljuča med obdobji plitvega in globokega dihanja dobijo približno enako količino zraka. Poleg tega dodaja, da ni mogoče trajno spremeniti načina, na katerega dihamo. Nekoga lahko naučite, da bo vdahnil le trikrat ali štirikrat na minuto, toda to bo počel le kratek, omejen čas, pravi Clifford, saj psiholoških mehanizmov, ki nadzorujejo dihanje, ni mogoče za stalno spremeniti.

Večina pulmologov deli Fesslerjevo mnenje, da povprečna oseba ne potrebuje spodbujanja vnosa kisika in da ji ni treba skrbeti zaradi slabe dihalne tehnike. Toda prav tako noben med znanstveniki ni postavil pod vprašaj trditve, da ima globoko dihanje nekatere nespodbitne prednosti.

Ni vam treba drastično spreminjati dihalnega sloga, toda naučiti se dihati počasneje ali s prepono - to lahko poveča in razširi odziv vašega telesa na stresne situacije.

Presnova "goriva"
Takoj ko občutite tesnobo, se vaše telo pripravlja na težave. Srčni utrip in krvni tlak se zvišata, mišice so dobro prekrvljene in pripravljene na morebitni boj ali beg. Da bi odstranili dodaten CO2, ki se je ustvaril pri presnovi "goriva", začnete hitreje dihati.

Stresne situacije, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju, le redko zahtevajo tako drastično reakcijo, kot je beg ali boj. Toda pred javnim nastopom ali pred pogovorom za novo službo vam začne srce enako močno razbijati in dihanje se pospeši. Metoda umirjenih posameznikov je, da poglobijo dihanje. Spomnimo se, da v različnih situacijah, ko se srečamo s čim strašnim ali bolečim, čustva otopimo tako, da zadržujemo dih. Zakaj je tako?

Most med zavestnim in podzavestnim
Ker je to edina stvar, ki jo lahko zares naredite, da bi utišali simpatični živčni sistem, odgovoren za fiziološko preobremenitev, ki jo povzroča stres. Hitro utripanje srca, visok krvni tlak in glukoza se "dogajajo", pa če o tem mislimo ali ne. Toda dihanje, čeprav ga večinoma dojemamo kot samodejen proces, lahko zavestno uravnavamo. Nekateri so celo prepričani, da s pravilnim dihanjem vzpostavljamo most med zavestnim in podzavestnim.

Če se boste v stresnem položaju osredotočili na dihanje, boste imeli od tega še kako dodatno korist, saj boste pozornost odvrnili od tistega, kar je spodbudilo stresno reakcijo.

Napolniti pljuča z zrakom morda ni panaceja, toda gotovo lahko odpihne kak simptom stresa. Metodo lahko uporabljate kjerkoli in za karkoli, tako v prometnem zamašku ali ob koncu dneva, ko se želite le še sprostiti. Povrhu je to hipno olajšanje brezplačno, ne povzroča odvisnosti in je samo dih stran.

Vadite: v stoječem položaju globoko dihajte - roke imejte ob sebi in jih hkrati z vdihom dvigujte čez glavo ter jih med izdihom počasi spuščajte.

Ali dobivate dovolj "vitamina" O2?
Pozabite na začinjene martinije in smrdeče cigare. Zadnji trend so restavracije, v katerih lahko dihate svež zrak - dobesedno. V kanadskem Torontu, v baru O2 Spa, zadovoljne stranke s pomočjo posebnih mask vdihavajo 99-odstotno čist kisik. Toda strokovnjaki pravijo, da je ta zgodba podobna tisti z dodajanjem kisika v športne napitke in dodatke, proizvajalci pa obljubljajo večjo vzdržljivost ter krajši čas obnove in celjenja. Prepričani so, da dovajanje dodatnega kisika nima učinka in da so dobri izidi zgolj psihološke posledice.

Avtor: Tili Kojić
 

Dieto z lanenim semenom je odkrila dr. Johanna Budwig, nemška raziskovalka na področju kemije, strokovnjakinja na področju maščob in olj v letu 1951. Pred leti jo je na novo preučil Dr. Dan C. Roehm (Onkolog in kardiolog).
Dr. Roehm pravi:"Ta dieta je ena najbolj uspešnih diet za zdravljenje raka na svetu".

Šestkrat nominiran Nobelov doktor pravi, da ta kombinacija esencialnih sestavin zdravi in preprečuje nastanek raka.

Dr. Johanna Budwig kombinacija:

Zmešajte v mešalcu naslednje sestavine:

• 1 skodelico organske skute (z manj maščob, ne pretrdo, najbolje da naredimo svojo) (ali jogurt)

• 2-5 žlic lanenega olja - 1-3 žlice sveže mletih lanenih semen (mešalec za kavo ustreza)

• Dovolj vode

• Malce kajenskega popra (čili v prahu)

Opcije:

·         Malo česna, rdeče paprike in malo šampanjca.
·         Naredimo ga zelo mehkega.
·         Pojejte ga nekaj vsak dan.
·         Posamezne sestavne priredite svojemu okusu.

BUDWIG DIETA Z LANENIM SEMENOM

Dr. Budwig trdi, da je ta dieta tako kurativna kot preventivna. Zdravnica pravi, da je odsotnost linol-kislin [kar je pogosto v zahodni dieti] vzrok nastanka oksidaze, ki povzroča nastanek raka in mnogih drugih kroničnih bolezni.

Teorija pravi: uporaba kisika v organizmu je lahko stimulirana s sestavinami v proteinih, ki vsebujejo žveplo, kar neredi olje topno v vodi. Ti proteini so prisotni v siru, lešnikih, čebuli, poru, česnu in še posebej v skuti.

Pomembno je uporabljati samo hladno stiskana olja bogata z linolično kislino, kot je sončnično, sojino, koruzno, orehovo in laneno olje. Takšna olja moramo zaužiti s pravo hrano, ki vsebuje prave proteine (vsebujejo žveplo), drugače pride do nasprotnega učinka in nastaja škoda na telesu.

Najboljša kombinacija je skuta in laneno olje. Laneno olje naj bo sveže stisnjeno. Hrana, ki vsebuje naravni sladkor kor so dateljni, fige, hruške, jabolka in grozdje je tudi zelo dobro za dieto. Prav tako je zdravilen med. Sintetični vitamin ni A ni primeren, ker vsebuje oksidacijske produkte, zato pridobimo vitamin iz korenja (karotin kot provitamin A). Vitamin B pridobimo lahko iz mleka, jogurta in kvasa.

Ta dieta je dobra za vse vrste kroničnih bolezni kot so recimo srčne bolezni, žolčne bolezni, diabetes, artritis, tumorji. Prav tako izboljša sluh in vid. Dieta je primerna za otroke.

Pacient ne uživa nobene hrane prvi dan razen 250 ml lanenega olja skupaj z medom in stisnjenimi svežimi sokovi brez dodanega sladkorja. Če je oseba zelo bolna, lahko dodamo šampanjec prvi dan namesto soka in ga zaužijemo skupaj s lanenim oljem in medom. Šampanjec zelo hitro absorbiramo in ima resen namen pri tej dieti.


• SLADKOR JE PREPOVEDAN. Lahko uporabite grozdni sok ali kakšen drug sveže iztisnjen sok kot sladilo.

• Druga prepovedana hrana je: Vse živalske maščobe, vsa komercialna solatna olja (vključena je komercialna majoneza), vso meso, maslo, margarina,

• Sveže stisnjeni sokovi iz zelenjave ali sadja so zelo dobri - korenje, zelena, jabolka, rdeča pesa.

• Trikrat dnevno obvezno popijte topel čaj – metin, šipkov ali grozdni čaj – sladkano samo z medom. Ena skodelica črnega čaja pred poldnevom je prav tako dobra.

DNEVNI PLAN

Pred zajtrkom popijte kozarec mleka s Acidophilus bakterijo ali sok kislega zelja.

Zajtrk – Musli kateremu premešamo 2 žlici lanenega olja in medu in svežega sadja, ki raste v sezoni. Menjajte okus dnevno. Uporabite tudi lešnike, orehe, izogibajte se kikirikijem. Pijte zeliščne čaje ali črni čaj. Pojejte 120 gramov namaza opisanega spodaj. Lahko ga dodate drugi hrani.

Jutranji čaj (10 ura) – Kozarec svežega soka iz korenja, jabolk, zelene, pese.

Kosilo – sveža solata z majonezo lanenega olja(opis spodaj). Solato lahko naredite iz korenja, kolerabe, radiča, zelja, cvetače. Lahko dodate malce hrena, drobnjaka ali peteršilja za okus.

Kuhan obrok – Parjena zelenjava, krompir, riž, ajda ali proso. Zraven dodajte ali majonezo ali namaz – za okus in da zaužijete laneno olje.

Desert – Zmešajte sveže sadje z namazom, namesto medu lahko dodate smetano z okusom limone, vanilije ali jagod.

Popoldanski čaj (16h) – Majhen kozarec naravnega vina brez konzervansov ali šampanjca ali soka iz svežega sadja, skupaj z medom, kateremu primešamo 1-2 žlice lanenih semen.

Večerja – Imejte jo zgodaj ob 18h. Skuhajte topel obrok, uporabite ajdo, sojo, pšenični zdrob, oves. Kot sladilo uporabite samo med ali grozdni sok. NE UŽIVAJTE SLADKORJA NOBENE VRSTE. Samo sveže sokove. Morajo biti popolnoma naravni.

Kako pripraviti namaz

Vlijte 250 ml lanenega olja v skodelo in dodajte 450 g skute z malo maščobe in 4 žlice medu. Zmešajte vse sestavine v kuhinjskem mešalcu in dodajte toliko malo mastnega mleka, da se sestavine lepo premešajo. Mešajte 5 minut, dokler ni opaziti krogov olja, oziroma dokler se olje popolnoma ne premeša s sestavinami.

Kot alternativo lahko uporabite jogurt namesto skute v razmerju 30 gramov jogurta in 1 žlica lanenega olja. Lahko uporabite jogurt namesto skute v razmerju 30 g jogurta, 1 žlice olja in 1 žlice medu in vse skupaj premešajte.

Ko je laneno dobro premešano ne povzroča driske, čeprav ga zaužijemo v večji količini. Kemično reagira z žveplom v proteinih skute ali jogurta.

Kako pripraviti majonezo:

Zmešajte 2 žlici lanenega semena (30 ml), 2 žici mleka (30 ml), 2 žlici jogurta (30 ml).

Nato dodajte 2 žlici limoninega soka ali jabolčnega kisa in 1 žlico gorčice plus zelišča kot je koper, majaron.

Nato dodajte 2 ali 3 rezine kumaric brez konzervansov in ščepec zeliščne soli.

(Ta majoneza z veliko gorčice in nekaj banan je lahko zelo okusna!)

Na tej dieti morate ostati dobrih 5 let, v tem času bodo tumorji verjetno izginili. Ljudje ki se pregrešijo in začno jesti konzervirano meso, sladkarije itd, lahko zopet padejo v stanje, ki je lahko še hujše kot je bilo na začetku diete. Tudi ozdravitev ni več mogoča pravi Dr Budwig.

V letu 1967 je Dr Budwig povedala sledeče v intervjuju na nemškem radiu o njenih pacientih, pri katerih niso uspele operacije.

"Tudi pri teh primerih je mogoče vzpostaviti popolno zdravje v nekaj mesecih, lahko rečem v 90 % primerov".

Zdravljenje raka je lahko zelo enostavno, vendar malo ljudi pozna to dieto, pravi Dr Budwig.

Vir: Dan C. Roehm, M.D. FACP

Pripravil: Reno