Prevrelka - tekoče gnojilo


Tako živalska kot rastlinska gnoji­la lahko damo v vodo in jih kot te­koča gnojila uporabljamo neposredno za zalivanje rastlin. To gnojenje s prevrelko je priporočljivo vedno tedaj, kadar želimo pri rastlinah doseči rast­ni sunek. Rastlinam, ki črpajo obilo hranilnih snovi, kot so na primer kapusnice in paradižnik, pridejo taki posebni odmerki med rastno dobo ze­lo prav. Prevrelka na splošno vsebuje dušik in kalij. Uporabljati jo moramo torej zelo previdno, da preprečimo ožig in pretegnjeno rast. Zredčenjem pa si zlahka pripravimo tudi blažje raztopine prevrelk.

Koprivna brozga (prevrelka)
Najbolj znana rastlinska brozga, ki si jo vsak vrtnar lahko pripravi sam, je koprivna prevrelka. Za to se uporabi­jo sveže rastline, ki jih režemo od po­mladi do poletja. Ne smemo pa upo­rabljati rastlin, ki že imajo semena. Manjše količine te brozge, na primer za mestne vrtove ali balkone, lahko napravimo tudi iz posušenih kopriv.

Za pridelavo tekočega gnojila po­trebuje vrtnar najprej primerno velik lesen ali plastičen sod. Lahko je tudi glinen ali keramičen. Pločevinasti sodi niso najbolj primerni, ker med vren­jem lahko potekajo med brozgo in kovino neugodne kemične reakcije. Sod moramo pokriti z leseno ali žičnato mrežo, da v tekočino ne pa­dejo ptiči ali druge majhne živali. Mreža pa vseeno pušča dovolj zraka za kroženje.

Za rastlinsko prevrelko najprej sod napolnimo z zeleno gmoto, nato jo prelijemo z vodo. Najbolj bi ustrezala deževnica; kjer je ni na voljo, uporab­ljamo postano vodo, ki je nekaj časa stala na soncu. Soda ali kadi ne sme­mo napolniti do vrha, kajti med vren­jem se prevrelka peni. Na sončnem mestu poteka proces hitreje. Najmanj enkrat na dan moramo prevrelko zmešati, da pride v tekočino kisik, saj omogoča boljši razkroj.

Prevrelka vedno razvija neprijetne vonjave. Nekaj pesti kamninske moke ali nekaj baldrijanovega izvlečka lahko ta neprijetni spremljevalni pojav omili. Marsikateri specialisti za pre­vrelko dajejo zeleno gmoto v porozne vreče, preden jo potopijo v sodu. Tako preprečijo, da bi jim razkrojena rastlinska sluz pozneje zamašila zalivalko. Seveda pa lahko prevrelko pred zalivanjem tudi precedimo. To pa je potrebno le, če koprivno brozgo za krepitev rastlin škropimo na liste. Na splošno vrtnarji zalivajo s to broz­go rastline s širokim curkom nepo­sredno v območje korenin. Tedaj ostanki sploh ne motijo.

Prevrelko moramo vsekakor od­meriti in razredčiti. V normalnih raz­merah računamo z razmerjem 1:10. Če ste v majhnem loncu nastavili zelo gost izvleček, je bolje, če pre­vrelko razredčite v razmerju 1:20. Za občutljive rastline uporabljajte raje bolj razredčene raztopine. Prevrelka je zre­la za uporabo, ko potemni in se ne peni več. To je lahko po enem tednu in pol do treh tednih. Potem lahko na sod položimo pokrov. Hranljiva brozga (prevrelka) ostane učinkovita do kon­ca vrtnega leta. Neporabljene ostanke lahko jeseni zlijemo na kompost. Ko spomladi koprive začno krepko rasti, je čas, da si naredimo novo prevrelko.

Iz kopriv pridobimo odlično pre­vrelko za biotične vrtove. Deluje iz­ravnalno in zdravilno, pospešuje rast in nastanek listnega zelenila. V tla, ki smo jo pognojili s prevrelko iz kopriv, se radi naselijo deževniki.

Večino rastlin v cvetličnem, zelen­javnem ali sadnem vrtu lahko pre­hranjujemo s to poceni in zdravo rast­linsko prevrelko. Le fižol, grah, čebu­la in česen te, z dušikom bogate, prevrelke ne prenašajo. Poleg kopriv lahko za prevrelko uporabimo tudi druge rastline.

Druge prevrelke

Gabez - poznamo dve vrsti inobe sta zdravilni rastlini, ki imata veliko beljakovin. Lahko ju po­sadimo v vrtu in večkrat na leto porežemo. Veliki listi dajejo dovolj gmote za prevrelko. Gabezova prevrelka vsebuje veliko dušika in kalija. Po po­ročilih o uspehih biotičnih vrtnarjev prav posebno pospešuje rast paradiž­nika. Gabezove liste lahko mešamo tudi s koprivami.

Mešana zelišča lahko prav tako uporabimo za prevrelko. Primerni so plešec, preslica, kamilica in regrat z do­datki iz dišavnega vrta, kot so poprova meta, ižop, majaron in številni drugi. Biotični vrtnar, ki opazuje naravo skrbno in z ljubeznijo, lahko mirno preizkuša sestavo različnih rastlinskih prevrelk. Zelišča lahko meša tudi z gabezom ali koprivami. Tudi vratič, regrat, čebula in česen so primerni kot podlaga za tekoče gnojilo. Gotovo so še druge možnosti, ki čakajo, da bi jih odkrili tenkočutni vrtnarji.

Nekaj živalskega gnoja, npr. krav­jega ali perutninskega, rožene, krvne in kostne moke, lahko za izpopol­nitev prav tako dodate zeliščni brozgi kot polno lopato zrelega komposta.

Kompostna brozga je tekoče gnojilo, ki si ga lahko pripravimo sami iz hranilnih kompostnih tal brez dodatkov. V ta namen stresemo vedro popolnoma zrelega komposta v kad in dolijemo 10 l vode. Nato vsebino krepko premešamo. Šele ko se pre­ostali trdni delci sesedejo na tla, broz­go odlijemo. Nato lahko to kompost­no vodo s hranili, ki so raztopljena v njej, kot blago gnojilo zalivamo ne­posredno na rastline.

Tekoči gnoj nastane, če živalske iztrebke podobno kot rastline namo­čimo v sodu ali kadi z vodo. Za to so primerni goveji gnoj brez slame, svež; ali osušen kurji gnoj ali gvano. Tudi tu so koristni dodatki kamninske moke in zdravilnih zelišč.

Prevrelke polivamo v oblačnih dneh na vlažna tla. Razredčeno broz­go polivamo v območje koreninja rastlin, ne pa po listih. Zlasti v sušnih dnevih je sicer nevarnost ožigov. Bolj kot je tekoči gnoj blag, manjša je nevarnost neželenih stranskih vpli­vov. S to »hrano iz zalivalke« lahko na gredah z mešanimi posevki gnojite zelo usmerjeno. Kompost lahko pov­sem brez nevarnosti zalivamo z vsemi prevrelkami. Ta »stranska pot« se ved­no obnese. Naravno gnojenje s prevrelko ima velike prednosti: je zelo poceni in vedno vemo, kaj vsebuje.

PRIPOMOČKI V STISKI – Škropilne brozge Zeliščna prevrelka -zeliščni izvleček

Za zatiranje številnih bolezni raste­jo v naravi ustrezna zelišča. V biotič­nem vrtu ne streljamo na vrabca s to­povi. Naravna sredstva dosežejo z manj težavami želen uspeh. Če si jih pripravimo sami, so poleg tega še zelo poceni. Za pripravo domačih škropiv zadostuje desetlitrsko vedro. Rastline za domače brozge lahko naberete sa­mi ali pa jih pustite rasti napol samo­niklo v kakšnem vrtnem kotu. Kopri­ve, preslice in vratič štejemo celo med plevele, pelin in gabez spadata v vrt zdravilnih zelišč. Od kopriv, preslice, gabeza in pelina uporabite vso rastlino s stebelci in listi pred cvetenjem. Pri vratiču uporabite cvetočo rastlino.

Suha zelišča dobite v lekarnah, drogerijah, zeliščnih hišah in special­iziranih podjetjih za razpošiljanje biotičnih sredstev. V receptih navedene količine lahko nihajo, ker tudi vsebnost učinkovin ni stalna. Preizku­šajte sami, kolikor le morete.

Osnovni recepti

Zeliščna prevrelka in njena priprava je obširno opisana pod naslovom Naravna gnojila.

Zeliščni čaj dobimo, če sveže ali posu­šene rastline prelijemo s kropom in pu­stimo mešanico nekaj časa stati. Za ze­liščno brozgo moramo najprej predpisa­no količino rastlin namakati 24 ur v vo­di (če je le mogoče v deževnici) in nato kuhati vse skupaj približno pol ure na zmerni temperaturi. Brozgo nato ohlajamo 10 do 15 minut in jo precedimo.

Zeliščna brozga nastane tako, da predpisano količino rastlin namakamo (mehčamo) 24 ur v vodi (po možnosti v deževnici) nato vse skupaj kuhamo tako, da pol ure rahlo vre. Brozga se mora ohladiti, nato jo precedimo.

Zeliščne izvlečke si pripravimo tako, da suhe ali sveže rastline namakamo v hladni vodi. V njej smejo biti le nekaj ur, kvečjemu en dan in eno noč, in ne smejo začeti vreti.

Najpomembnejše škropilne brozge

Koprivna prevrelka varuje pred žuželkami in krepi obrambne sposob­nosti rastlin. 1 kg svežih kopriv (malih ali velikih) namočimo v 10 l vode. Su­hih kopriv pa zadošča od 100 do 200 g. Prevrelko moramo razredčiti v razmerju 1:10. Z njo lahko zalivamo tla, območje korenin in - močno raz­redčeno - tudi prek listov. Svežo bro­zgo, ki še vre, uporabljamo po prib­ližno 4 dneh; razredčiti jo moramo v razmerju 1:50. Če jo škropimo po lis­tih in poganjkih, deluje proti pršicam in listnim ušem.

Ostro koprivno brozgo pripravimo enako in z istimi količinami, vendar ne sme prevreti. Ta hladni vodni izvle­ček pustimo stati od 12 do 24 ur (naj­dalj tri dni), nato pa nerazredčenega škropimo. Deluje proti listnim ušem.

Iz različnih samoniklih in vrtnih zelišč si lahko biovrtnar sam napravi lastne škropilne brozge, ki so primerne za varstvo pred škodljivci. V tej košari so zbrane koprive, orlova praprot, navadni vratič, preslica in pelin. V precejšnjem obsegu te rastline uspevajo še samoniklo, lahko pa jih za lažje spravilo nasadimo tudi v vrtu.

»Pekoče« snovi kopriv se razkroji­jo, če pustimo brozgo predolgo stati. Učinkovitost koprivnega izvlečka v hladni vodi je sporna. V sistematičnih poskusih na uši ni bilo skoraj nobene­ga učinka. Morebiti pa so rezultati odvisni od celotnega stanja v vrtu. Vsekakor smemo to brozgo pri­poročati le pri šibkem napadu uši. Najbolje je, če preizkusite še sami.

Gabezovo prevrelko pripravimo natančno tako kot koprivno in jo upo­rabljamo za iste namene. Obe rastlini lahko mešamo, prav tako prevrelki. S svojimi učinkovinami se dopolnjujeta. Gabezova prevrelka poleg dušika vse­buje tudi kalij.

Brozga iz njivske preslice
1 kg sve­že ali 150 g suhe njivske preslice namakamo 24 ur v 10 l vode. Naslednji dan kuhamo to brozgo približno pol ure na nižji tem­peraturi. Ko se ohladi, jo precedimo.

Pred škropljenjem jo razredčimo v petkratni količini vode. Vsebuje veliko kremenčeve kisline in preprečuje, da bi se pojavile rastlinske bolezni. Pripravek tudi krepi rastline, kadar jih napadajo pršice. Preslično brozgo škropimo v suhem vremenu ob sonč­nih dneh. Preventivno delovanje je najmočnejše, če škropljenje redno po­navljamo od pomladi do jeseni. Pri akutni nevarnosti glivičnih okužb, ki se hitro širijo moramo preslično broz­go škropiti tri dni zapored.

Koprivno brozgo in preslično bro­zgo lahko zmešamo in škropimo kot mešanico. Koprivni brozgi lahko do­damo še pest dresni.

Vratičeva brozga ali prevrelka
Vratič je nekoli­ko podoben praprotim, vendar spada v povsem drugo botanično družino, namreč med košarice. Od 300 do 500 g svežega ali 30 g posušenega vratiča namočimo v 10 l vode. Naredimo lahko bodisi pre­vrelko, brozgo ali čaj. Pozimi lahko to tekočino škropimo nerazredčeno po rastlinah, poleti pa le po tleh. Za škro­pljenje po cvetenju ali za jesensko škropljenje razredčimo vratičevo broz­go z dvojno količino vode. Ta zeliščni izvleček deluje na splošno proti mrče­su, predvsem pa proti jagodnemu cvetožeru, jagodnim pršicam, pršicam ro­bidnic, malinovem hrošču, grizlicam, rjam in pepelastim plesnim.

Če mešamo vratičevo brozgo s presličnim čajem in dodamo 100 g kuhinjske soli, dobimo škropivo proti paradižnikovi in krompirjevi listni pegavosti. Preprosti ljudje imenujejo vra­tič tudi glistovnica, ker je bil znan kot domače zdravilo proti glistam. Zdaj vemo, da vsebuje to zelišče tudi stru­pene snovi in da je lahko nevarno. Pazite, da brozge ne bi pili otroci.

 

Tako kot v maju tudi v juniju na vrtu skrbimo za redno zalivanje, okopavanje in gnojenje. V juliju se vročina stopnjuje, v tem času so rastline v polni rasti. Najlepše avgustovsko opravilo je pobiranje pridelkov z vrta.

Mesec junij je čas za presaditev sadik poznega zelja, ohrovta, pora, zelene, blitve, cvetače na njihov končni prostor. V tem mesecu lahko že posejemo nekatere zelenjadnice, ki jih bomo pobirali jeseni (kolerabo, radič, endivijo, jesensko solato). Paradižnikom sproti odstranjujemo stranske poganjke, da gre hrana v plodove. Kumaram in bučkam odlomimo vršičke po petem listu, da se razrastejo. Krompir osipamo.

Kjer so tla stalno prekrita, je plevela manj. Zemljo zastiramo z različnimi zastirkami, kot so pokošena in vsaj delno posušena trava, zdravi ostanki rastlin, slama, kompost. Zastirka zadržuje vlago v tleh, ker zmanjšuje izhlapevanje vode s površine, in tako zmanjša porabo vode za 25 do 50 odstotkov. Zavira rast plevelov in preprečuje zbitost tal, izboljša vsebnost hranil in tudi strukturo tal, zmanjšuje nihanje temperature v tleh, s čimer ustvarja boljše razmere za koristne drobnoživke v tleh in za nastajanje humusa, ter preprečuje erozijo. Z zastiranjem si torej prihranimo mnogo dela na vrtu, kot so pletje, zalivanje, okopavanje in rahljanje. Zastirka naj bo debela 3 do 5 cm, saj le tako debela zastirka lahko preprečuje rast plevela. Vlažna zastirka ne sme biti predebela, saj se pod njo ustvarijo anaerobne razmere, ki vplivajo škodljivo na rastline in organizme v zemlji. Če imamo težave s talnimi škodljivci, uporabljamo ostanke rastlin, ki jih te živali ne marajo (proti polžem natresemo na gredice bezgovo listje, proti voluharjem rastline, ki dišijo po limoni).

V juliju se vročina stopnjuje, v tem času so rastline v polni rasti. V sušnih dnevih temeljito zalivamo z deževnico ali s postano vodo zelo pozno zvečer. Za kakovosten pridelek moramo poleg namakanja tudi redno dognojevati. Poskrbimo za redno obiranje plodov paradižnika, kumar, bučk, paprike v zgodnjih jutranjih urah. Ko se stebla zgodnjega krompirja posušijo, ga izkopljemo, da bo prostor za potrebne setve endivije, radiča, črne redkve.

Najlepše avgustovsko opravilo je pobiranje pridelkov z vrta. Proste grede pripravimo na ponovno setev z motovilcem, špinačo, zimsko endivijo, pri tem pa moramo paziti na kolobarjenje. Še vedno ni prepozno za sajenje nizkega fižola in nizkih sort graha. Čas je tudi za presaditev endivije, radiča, pora. Pobiramo zelišča in jih obešena v šopkih sušimo v senci. Avgust je primeren čas za nove nasade jagod, ki jim zboljšamo zemljo s kompostom.

Besedilo: Marjeta Avsec in Jožica Polajžer

Tole je "izumil" prijatelj, s katerim veliko sodelujeva v okviru ekoloških projektov. Je 1A škropivo zoper vseh vrst plesni,spor in je res univerzalen eko fungicid. 

Kompostnik nam lahko zelo olajša delo, ohrani toploto v kompostnem kupu, obenem pa nam ne kvari ugleda našega vrta. Postavimo ga v polsenco svojega vrta, ki je zavarovan pred močnim vetrom. Izbiramo lahko med različnimi velikostmi, lahko pa jih lahko postavimo tudi več zaporedoma, v kolikor imamo veliko organskih odpadkov.   

Vsakodnevno ga uporablja narava - kompostnih kupov se spominjajo tudi naši starši -, danes ponovno oživljen ter nepogrešljiva nuja in temelj biološkega kmetovanja, brez katerega si je uspešen sistem agrikulture nemogoče predstavljati. Ima tudi moč ozdraviti degenerirano zemljo. Njegova izvedba je kar se da enostavna, je zrcalo našega gospodarjenja z odpadki in zgovorno odraža naše stališče prilagajanja naravi in ne obratno, želje prilagajanja narave sebi. In še eno prednost ima - zraven enostavne izvedbe je vedno pri roki.

V medijih in v vsesplošnem vzdušju našega časa nas kar naprej opozarjajo na smotrnejšo gospodarjenje z okoljem, v kar vključujemo tudi učinkovitejšo izrabo goriv, varovanje voda in zmanjšano porabo mesa. Da lahko tudi vrtičkarji veliko prispevajo k trajnemu razvoju, nam ni treba posebej poudarjati. Kompost je ena izmed pomembnih, če ne že najpomembnejših, komponent v obdelovanju zemlje, a je pri nas še premalo razširjen, čeprav ta tradicionalna metoda postavlja nove izzive - tako glede biološkega načina pridelovanja hrane kot tudi glede varovanja okolja.

S kompostom zaokrožimo naravni krog življenja in je naravna metoda, pri kateri se organski odpadki s pomočjo mikroorganizmov in črvov spremenijo, reciklirajo v humus. Kompost odigra pomembno vlogo pri izboljšavi strukture prsti; lahko bi rekli, da ima izravnalno vlogo - težko zemljo razrahlja, ji daje potrebno rahlost in poroznost, peščeno prst pa naredi bolj vezno in bogato s humusom. Je tudi najpopolnejše gnojilo in predpogoj za uravnoteženo rast ter razvoj zdravih in močnih rastlin. Tudi ni bojazni, da bi s pretiravanjem, s preveliko količino vkopanega komposta  v  prst poškodovali rastline, kar se lahko hitro zgodi pri mineralnih gnojilih ali pri gnojenju z živalskimi iztrebki, ko gnojilo dobesedno požge koreninice ali listnate dele rastlin. Različne hranilne snovi v kompostu se namreč počasi raztapljajo in sproščajo v prst, takrat ko jih rastlina najbolj potrebuje. Zato komposta ni nikoli preveč.

Kompostni kup, še posebej če ga presejemo in steriliziramo (segrevamo v pečici na 95 oC),  lahko uporabljamo tako za sajenje sobnih rastlin kot tudi za vzgojo rastlin iz semena. Sicer pa ga najpogosteje raztrosimo po vrtu. Končni produkt, humus, primešamo z nekaj vrtne prsti in ga vkopljemo v zgornjo plast zemlje (v globino 10 cm). Kjer je komposta dovolj, se tudi ni potrebno posluževati mineralnih gnojil ali gnojil živalskega izvora. Dokazano je, da so rastline, pognojene s kompostom, bolj zdrave, njihov okus je polnejši in izrazitejši, različni škodljivci in bolezni jih manj napadajo. Primešana prst s humusom bolje zadržuje vlago, kar se pokaže kot prednost v sušnih mesecih. Obenem lahko v spomladanskih dneh pride do izraza tudi koristna stran njegove temne barve, saj ta vpije več sončne svetlobe, zaradi česar se zemlja hitreje ogreje.

Kaj je humus in koliko vrst njegovih oblik poznamo?

Humus sestavljajo amorfni organski delci, ki imajo veliko specifično površino, so sposobni absorbirati vodo in katione. Zraven tega povezujejo delce tal v strukturne skupke. Procesu, pri katerem nastaja humus, strokovno pravimo humifikacija. Zaradi številnih možnosti sinteze humus ni kemično definirana snov in ima zato zelo heterogeno sestavo. Glede na polimerizacijo (proces spajanja molekul v verige, polimere), barvo in razmerje C:N, kakor tudi na topnost v različnih topilih se pojavljajo tri glavne skupine humusnih snovi: fulvo-kisline, huminske kisline in humin. Glede na to, v kolikšni meri so v humusu zastopane te spojine, lahko ločimo več vrst humusa. Tako govorimo o surovem humusu, včasih poimenovanem tudi trhlina, ki ga ponavadi srečamo v acidofilni vegetaciji, saj nastaja v kislem okolju v odsotnosti kalcijevih in magnezijevih ionov (resa, stelja iglavcev). Ima značilen kisel vonj po glivah in vsebuje večji delež fulvo-kislin. Sprstenina je oblika blagega, dobro preperelega humusa, zasičenega z bazami v biološko aktivnih tleh. Prevladujejo humati in huminske kisline (humus v ožjem razmerju C:N). Prehodno obliko med obema vrstama humusa imenujemo prhlina.

   Šota je prav tako ena oblika humusa, vendar je nastajala v okolju s prekomerno vlažnostjo in v pretežno abiotskih razmerah.

   Obstaja tudi kriterij, koliko organske snovi morajo določena tla vsebovati, da jih poimenujemo, na primer, humozna, slabo humozna ali tla, bogata s humusom. Navadno pravimo, da če je v tleh manj kot 1 % humusa, potem so to mineralna tla. Če tla vsebujejo okoli 4 % humusa, so to humozna tla. Nekatera tla vsebujejo tudi več kot 30 % humusa; takšna tla so zelo bogata s humusom. Če pa vsebujejo več kot 30 % humusa, potem so to organska tla.

   Kompost odigra pomembno vlogo pri izboljšavi strukture prsti; lahko bi rekli, da ima izravnalno vlogo - težko zemljo razrahlja, ji daje potrebno rahlost in poroznost, peščeno prst pa naredi bolj vezno in bogato s humusom. Je tudi najpopolnejše gnojilo in predpogoj za uravnoteženo rast ter razvoj zdravih in močnih rastlin. 

Dve vrsti komposta

Glede na način razgradnje organskih odpadkov in aktivnost bakterij ločimo vroči in hladni kompost. Pri obeh na koncu dobimo humus, razlika je predvsem v trajanju celotnega procesa. Za katerega se bomo odločili, je odvisno od tega, v kolikšnem času bi želeli pridelati humus, koliko prostora imamo na razpolago in koliko lastne fizične moči smo pripravljeni vložiti v pripravo. Je pa res, da je hladni kompost manj kvaliteten. Ker temperature pri hladnem kompostu ne dosegajo tako visokih stopinj kot pri vročem, se pleveli in razne bolezni ne uničijo, prav tako pri njem poteka počasnejša razgradnja organskih snovi, tudi do enega ali  dveh let. Hladni kompost je predvsem primeren za tiste, ki imajo na razpolago veliko prostora in njihov cilj ne teži k pridelavi kakovostnega komposta, pač pa jim je cilj zmanjševanje odpadkov.

 Kako naredimo vroči kompost?

Ker vrtičkarji radi pridelamo kakovostni kompost, se največkrat odločimo za pridelavo vročega komposta. Vroči kompost mora biti optimalne velikosti (okoli 1 m3), vsebovati more organske odpadke v optimalnem razmerju sestave ogljika in dušika v razmerju 30:1 (Glej tabelo!), prav tako je pomembna optimalna vlažnost in zračnost komposta za ustvarjanje aerobnih pogojev za bakterije. V njem se razvijejo termofilne bakterije in idealno bi bilo, da nam uspe v kupu vsaj nekaj časa zadržati temperaturo nad 55 oC. Ko imamo odpadke zbrane, jih najprej premešamo in večje kose razdrobimo z lopato. Dobro je, da je spodnja plast v stiku z zemljo zaradi mikroorganizmov in črvov, ki imajo tako prost prehod, vendar naj ima ta tudi funkcijo drenaže. Za to lahko uporabimo obrezano grmovje, razrezane veje ali debela stebelca trajnic, ki naj bi tvorila debelo plast okoli 20 do 30 cm. Nato naložimo približno 10 cm debelo plast kuhinjskih odpadkov, pokošene trave, olupkov sadja ali neuporabnih delov rastlin. Zelo pomembno je, da na to plast dodamo še 10 cm materiala, ki vsebuje znatno več ogljika (veliko C:N razmerje) kot na primer slama, listje, šota, časopisni papir, lepenka, žagovina, lesni prah. S tem dosežemo ravno pravo ravnovesje med ogljikom in dušikom, z rahlim nalaganjem pa zagotovimo dovolj kisika, s čimer se izognemo anaerobnemu procesu.  Na to posujemo tanko plast prsti ali prejšnjega komposta. Če se nam zdi, da je gmota preveč suha, jo lahko tudi prelijemo s toplo vodo, koprivnico ali z vodo namočenega gabeza ali sladkane vode, kar pride še posebej prav v vročih, suhih dneh. Od tu naprej ponavljamo postopek po plasteh, začenši z »zeleno« komponento, nadaljujemo z listjem, slamo oz. čemer koli, kar vsebuje manj dušika, sledi plast prsti oz. komposta in po potrebi voda. Ko dosežemo višino dobrega metra, s postopkom končamo. Za ustvarjanje še boljših pogojev za razkrajanje je priporočljivo, da kup, če je ta prostostoječ, tudi zavarujemo pred mrazom in izsušitvijo ter ga odenemo v topli plašč, ki pa mora prepuščati zrak. Ta je lahko iz prsti, listja, slame. Lahko pa smo še bolj iznajdljivi in uporabimo kakšno staro žaklovino ali kaj podobnega.

Le malo organskih snovi ima neugodno razmerje ogljika in dušika. Med te spadajo listje, slama, papir, lepenka in predvsem žagovina. Razmerje ogljika in dušika v kuhinjskih odpadkih je blizu optimalnemu razmerju in znaša 15:1

Ko smo vse to storili, moramo kompostni kup le še premetavati. To storimo vsakič, ko se temperatura v njem zmanjša. S tem dosežemo, da se nam gmota hitreje razkraja in je to najpomembnejši faktor, ki vpliva na hitrost razgradnje. V literaturi je zaslediti približno oceno, za koliko se kup segreje, če ga premečemo vsake tri dni (71 oC), koliko, če ga premečemo vsakih 10 dni (60 oC), in koliko, če ga premečemo enkrat na mesec (50 oC).

 Pri gnojenju želimo doseči dvoje:

- izboljšati lastnosti tal - strukturo
 - obogatiti tla s hranili

 Kaj od tega želimo doseči, je odvisno od zrelosti komposta. Sveži ali polzreli kompost daje rastlini veliko več hranil kot zreli, slednji pa popravi naša tla, saj spremeni njihovo strukturo, sposobnost zadrževanja vode ter prispeva k izgradnji trajne plodnosti tal in nastajanju stabilnega humusa. Zato rastline, ki rastejo hitro in potrebujejo veliko hrane, gnojimo s polzrelim kompostom, ostale pa z zrelim. Upoštevati moramo tudi letno stopnjo izkoristljivosti sproščanja hranil. To je najbolj odvisno od vrste gnoja in snovi, iz katere je sestavljen.

   Kompost se v tla vedno vnaša povsem plitvo, največ do globine približno 10 cm. V zemlji se še naprej razgrajuje in s tem sprošča svoja makro-hranila (N, P, K) ter veliko mikroelementov, s čimer aktivira talno floro.

 Kdaj je kompost končan?

 Kompost je zrel, ko ima vonj po dobri, gozdni prsti iz listja. Vsi odpadki se preobrazijo v rjavo, grudičasto prst. Če vzamemo v roke prst iz komposta in jo krepko stisnemo ter ugotovimo, da ima lastnosti iztisnjene gobe, spužve, potem je to zreli kompost in ga lahko začnemo uporabljati. Če priteče iz prsti voda, je kompost premoker in mu grozi nevarnost gnilobe. Vendar se tudi krušiti ne sme, saj je v tem primeru presuh.

Preizkus zrelosti komposta

 Kompost je zrel po treh mesecih do enega leta. Nezreli kompost vsebuje še veliko »surovih« spojin, kot so amonijak, fitotoksini in druge, ki škodujejo rastlinam. Zrelost lahko preizkusimo s kalitvijo vrtne kreše. V zrelem kompostu bodo vsa semena vzkalila v 2-3 dneh, ozelenela in v sedmih dneh razvila korenine (20 semen). Če pa kompost ni dovolj, zrel bodo v njem vzkalila le nekatera semena in rastlinice bodo slabotne. Kreša je izredno občutljiva na »surove« spojine, zato zrelost komposta močno vpliva na njeno kaljivost in njen izgled. Zraven testa s krešo lahko zrelost komposta ugotovimo tudi, ko opazimo, da so kompost zapustili skoraj vsi deževniki, kuhinjski in drugi odpadki pa se na oko ne morejo več prepoznati.

  
 Ko gre kaj narobe

 Kompostni kup ne smrdi, če je v njem dovolj zraka, vlage in hrane, kar omogoča ugodne pogoje za razvoj aerobnih bakterij (potrebujejo zrak). Če pa je kompostni kup preveč zbit ali preveč vlažen, se lahko od njega širijo neprijetne vonjave in je lahko zelo moteč tako za nas kot tudi za sosede. Tak kompost ne trohni, temveč gnije. To pomeni, da se v njem odvijajo nekoliko drugačni procesi, saj se vanj naselijo bakterije, ki se izogibajo svežemu zraku, zaradi česar nastanejo spojine, kot so žveplovodik, maslena kislina, amoniak, metan. Te spojine privabljajo muhe in mrčes. Obenem postane napačno razkrojeni kompost leglo povzročiteljev bolezni in je tako strupen tudi za rastline. Če pridejo korenine v neposredni stik z gnijočimi snovmi, odmrejo. Zato je pomembno, da odpadkov ne mečemo nepremišljeno na kup, saj s tem omogočimo nenadzorovane procese, ki se ravnajo po svojih lastnih divjih zakonitostih.

Katere sestavine dajemo na kompostni kup?

Kompostni kup

 Razpredelnica najpogostejših sestavin ter razmerje med ogljikom in dušikom. Vidimo, da ima le malo organskih snovi neugodno razmerje ogljika in dušika. Med te spadajo listje, slama, papir, lepenka in predvsem žagovina. Za najboljši razkroj v kompostu je idealno razmerje med ogljikom in dušikom 30:1, zato moramo snovem primešati različne komponente.

Sestavine Ogljik:Dušik 
Kuhinjski odpadki   15:1 
Neuporabni deli sveže zelenjave 12-20:1 
Olupki sadja 35:1 
Kavna usedlina 20:1 
Pokošena trava 20:1 
Hrastovi listi 26:1 
Kravji gnoj 20:1
Konjski gnoj 60:1 
Listje 60:1 
Koruzna stebla in listi 60:1 
Šota 60:1
Časopisni papir, lepenka 50-200:1 
Borove iglice 60-110:1 
Slama 80-100:1 
Lesni prah, les, žagovina 600:1 

Kaj v kompost NE spada:

 •v materiali, ki se v naravi ne razkrajajo (plastika, steklo, porcelan, barve, laki, strojno olje),
•v bolne rastline (te moramo sežgati),
•v lupine limon, pomaranč, banan in cvetje iz cvetličarn zaradi škropiv (!),
•v rastline, ki jih črvi ne marajo (pelin, orehovo lubje, vratič),

•v iztrebki psov, mačk in ljudi,

•v kemični preparati, detergenti, praški,

•v kuhinjsko olje (samo v manjših količinah), meso, kosti.

 Vir Jože Lukarič bio-vrt