Korenina, plod, cvet, list

Na podlagi tega, kaj želimo pridelati, smo rastline razdelili v 4 skupine: korenovke (korenina), listnate rastline (list), cvetnice (cvet) in plodovke (plod).

PODZEMNI PLODOVI
Sem štejemo vse rastline, ki razvijejo plod v območju korenin: korenček, pastinak, redkvica, repa, rdeča pesa, črni koren, zelena, pesa, peteršilj, tudi krompir, česen, čebula.
Na dan, primeren za delo s korenovkami, te rastline sadimo, presajamo, okopavamo, pa tudi spravljamo za ozimnico in konzerviramo. Najbolj primeren čas za spravilo koreninskih plodov je popoldne in zvečer.

LIST
Med listnate rastline uvrščamo vse rastline, ki oblikujejo plod v območju listov. To so večinoma vse kapusnice, tudi koleraba in cvetača, listnati peteršilj in druga listnata zelišča, radič, endivja, motovilec, solata, špinača. K listnatim rastlinam štejemo tudi beluše in sladki komarček. V to skupino spada tudi trata.
Na dan, primeren za listnate rastline, jih sejemo, sadimo, okopavamo in oskrbujemo. Kadar potrebujemo zelenjavo za sprotno uporabo, je najboljša vedno najbolj sveža. Zjutraj in dopoldne težijo sile od spodaj navzgor, zato ostane solata dalj časa sveža, če jo utrgamo v tem času.
Velja pa si zapomniti, da so ti dnevi za spravilo ozimnice vedno neugodni. Za spravilo listnatih rastlin izbiramo zato dneve za cvet ali plod, pri kapusnicah pa praviloma dan za cvet.

CVET
K cvetnim rastlinam štejemo vse rastline, pri katerih želimo doseči bogato in dolgo cvetenje; to so cvetlice, rastline iz katerih pridelujemo biološko – dinamične pripravke, pa tudi brokoli.
Na dan, primeren za delo s cvetnicami, jih sejemo ali sadimo, pa tudi okopavamo in spravljamo.

PLOD
Sem štejemo vse tiste rastline, ki jih gojimo zaradi njihovega ploda: fižol, grah, žita, kumarice, buče, leča, koruza, paprika, riž, soja, paradižnik in bučke, pa tudi jagode, vse sadno drevje in jagodičevje.


__________________________________________________________________

Rastline in luna

POLNA LUNA (ŠČIP)

Najprimernejši dnevi za setev in sajenje so 4 do 5 dni pred polno luno.

ZADNJI KRAJEC

Takrat sejemo vrtnine, ki ne smejo prezgodaj delati semen ali se razcveteti. Mednje sodijo česen, bazilika, blitva, pesa, kapusnice, čebula, komarček, endivja, zelena solata, špinača in motovilec pa tudi rastline s podzemnimi plodovi, kot so čebulnice, korenike in gomolji. Zadnji krajec naj bi bil ugoden tudi za shranjevanje sadja in zelenjave (česen, čebula, predvsem pa krompir), za sušenje zelišč in za obdelovanje tal (gnojenje, rahljanje, lopatanje, oranje).

PRVI KRAJEC

To je primeren čas za sejanje večine povrtnin, predvsem to velja za kumare, jajčevce, paprike, peteršilj in bučke ter za vse druge vrste zelenjave, katerih plodovi se razvijejo na površju. V tem času pobiramo tudi vse povrtnine, ki jih bomo porabili sveže.

Kolobarjenje je v vrtu že ustaljen način pridelovanja vrtnin in ker kolobar navadno načrtujemo za nekaj let vnaprej, je letošnji načrt verjetno že narejen. Za še boljši in bolj zdrav pridelek z domačega vrta pa vrtninam izberemo tudi primerne sosede, ki jih sejemo na rob gredice, še pogosteje pa kar vmes. Ta način mešanih setev naredijo izgled vrta bolj divji, hkrati pa bolj zanimiv, še posebej če vanj vključimo tudi zelišča in cvetlice.

V naravi opažamo mnoge rastline, ki že dolga leta rastejo druga poleg druge in se torej dobro prenašajo, ostale pa so si morale prostor poiskati drugje ali pa so propadle. Zakaj? Skrivnost ni še popolnoma odkrita, znano pa je, da določene rastline oddajajo preko korenin v tla ali z izhlapevanjem preko listov različne spojine, ki vplivajo na rast drugih rastlin. S svojimi izločki rastline tudi privabljajo ali odganjajo različne živali na primer insekte ali polže. Poleg tega pa imajo mešani posevki še številne druge prednosti.

Zaščita rastlin pred boleznimi in škodljivci

Najbolj znan primer je mešana setev čebule in korenčka, ki se medsebojno varujeta pred čebulno in korenjevo muho. Nekatere rastline, razen tega, da odganjajo, tudi privabljajo škodljivce, na primer kapucinka ki privablja listne uši in jih na ta način odvrača od ostalih rastlin.

Privabljanje koristnih žuželk

Bazilika na primer privablja opraševalce kumar, nekatere korenovke pa so gostitelji parazitskih os, ki se prehranjujejo s škodljivimi insekti. Dehteči cvetovi boreča bodo priklicali čebele, številne koristne žuželke pa bodo privabili tudi šetraj, timijan in kamilica.

Zaščita rastlin in tal pred neugodnimi vremenskimi razmerami

Za zaščito pred vetrom so primerne visoke rastline: fisok fižol, sončnice in koruza.

Boljša izraba hranil iz tal

Sladka koruza odvzema tlom velike količine dušika, pa tudi drugih hranil. Najboljši sosed ji bo torej stročnica, ki veže dušik iz zraka. V družbi stročnic bodo dobro rasli tudi drugi veliki porabniki dušika: zelje, cvetača, brokoli, kumare...

Dobro bosta druga ob drugi uspevali tudi dve vrtnini, ki se hranita iz različnih nivojev tal, tla pa bodo tako tudi bolj enakomerno izkoriščena. To sta na primer čebula, ki ima korenine bliže površini tal in korenček, katerega korenine segajo globlje.

Izboljševanje arome in okusa

Na izboljševanje okusa in arome vrtnin večinoma vplivajo zelišča in dišavnice, vendar ne vse. Bazilika dobro vpliva na paradižnik, šetraj izboljša okus solatnicam in fižolu, kumina krompirju, krebuljica pa korenčku. Kamilica ima najboljši vpliv na zelje in čebulo.

Splošen ugoden vpliv na rast

Špinača izloča v tla saponine, ki vzpodbujajo rast vseh rastlin, zato naj raste po celem vrtu, razen v bližini rdeče pese, ki je ne mara. Od zelišč na splošno rast ugodno deluje luštrek.

Andreja Tomšič

Super permakulturna ideja: namakalni sistem iz recikliranih glinenih lončkov, ki prihrani od 50 do 70 % vode in 100 % matranja, rastline so pa vedno ravno prav zalite in zadovoljne.

Načinov, da se nam ni treba kar naprej matrat z zalivalkami, je veliko (biooglje, domače sadike z bogatim koreninskim sistemomu, uporaba kamnov in skal, komposta namesto pesticidov in umetnih gnojil, ribnik za zalogo vode, visoke grede z ovčjo volno, zasaditve z različnimi nivoji in mešane zasaditve, uporaba zastirke …).

Še prav posebno fantastična se mi zdi tale ideja: namakalni sistem olla (ker je beseda španska, se izgovori oj-ja :).

Namakalni sistem olla je star več tisoč let. V primerjavi s sodobnim kapljičnim namakanjem je veliko bolj učinkovit in tudi varčen z vodo (porabimo 50 do 70 % manj vode).

Originalno se v tem namakalnem sistemu uporabijo neglazirane lončene bučke s tankim vratom in širšim izlivom. Do vratu jih zakopljemo v vrtno prst in napolnimo z vodo, odprtino pa zapremo s ploščatim kamnom ali kosom keramične ploščice, da voda ne more izhlapevati, in da žužki ne morejo padati vanjo. Zaradi osmoze bo voda iz posode enakomerno in po potrebi pronicala v okoliško prst. Prst bo zato vedno ravno prav namočena, rastline pa vedno ravno prav zalite (korenine si same vzamejo, kolikor potrebujejo).

Olla namakalni sistem lahko naredimo tudi sami iz odsluženih glinenih lončkov za rože. Lončke najprej temeljito očistimo, da odstranimo ostanke vodnega kamna, ki mašijo pore v stenah lončkov.  Polovici lončkov zalijemo luknjo v dnu (npr. s silikonom), nato pa po dva lončka, enega z zalito luknjo in enega z nezalito, zlepimo skupaj, da dobimo nekakšen zaprt valj. Stik med obodoma lončkov še zatesnimo.

Pri zalivanju si pomagamo z lijem, posode pa lahko povežemo tudi v namakalni sistem s cevkami, po katerih priteka voda iz zbiralnika, ki ga postavimo na nekoliko dvignjeno mesto.

Olla posode polnimo z vodo en- do dvakrat na teden, v sušnih obdobjih tudi večkrat. Kako pogosto bomo morali natočiti vodo, je odvisno tudi od vrste rastlin, ki rastejo pri olla posodah, vrste prsti in letnega časa. Vodo moramo ponovno natočiti vedno, ko je količina vode v posodi manjša od  50 %, da se ne začne nabirati vodni kamen.

Olla namakalni sistem je odlična rešitev tudi za balkonske vrtičke v posodah, kjer je neenakomerna oskrba z vodo običajno velik problem, ter za visoke grede.

Za zahtevnejše vrtnarje 
Besedilo in fotografije: Miša Pušenjak

Priljubljenost vrtnarjenja se v zadnjih letih veča in z veseljem bi se ga lotili tudi tisti, ki nimajo primernega koščka zemlje. Spet drugi imajo težave z zdravjem in se le s težkim srcem odpovedo lastnemu vrtu. Za oboje so lahko visoke grede ali gomile primerna rešitev.

• Prednost visoke gre je tudi v tem, da jo lahko naredimo na tlakovcih ali slabi, nerodovitni zemlji.
• Blitva je za manjše površine primernejša kot špinača.
• Oporo za paradižnik ali fižol lahko naredimo tudi na robu visoke grede.
• Povešave rastline posadimo na robu visoke grede, na gomili pa jih raje damo na oporo.
• Tudi artičoka lahko najde mesto na visoki gredi, saj ji je tam lepo toplo.
• Na visoki gomili in gredi naj rastejo cvetlice, kakršna je ognjič, kjer so težave s polži, pa je nepogrešljiva žametnica.
• Kombinacija drobnjaka in rdeče pese ugaja obema.

Razlika med oblikama je v tem, da visoko gredo obdamo z okvirjem, gomila pa je oblikovana brez njega. Obe naredimo po enakem postopku. Visoke grede so primernejše za tiste, ki si želijo lep, urejen vrt, in ljudi, ki imajo težave s sklanjanjem. Omislimo si jo lahko tudi v majhnem atriju, na balkonu ali terasi, tam, kjer je zemlja degradirana, uničena in bi jo bilo težko spraviti v red. Visoke gomile pa so primerne za vse, ki si želijo nekoliko povečati premajhen prostor, ki ga imajo na razpolago za vrtnarjenje. Priporočam, da se tisti, ki imajo težave z voluharji, raje odločijo za visoke grede. V gomile se namreč zelo radi naselijo, saj jim je v njih toplo. Za obe obliki gred velja, da jih navadno vsakih štiri do pet let oblikujemo na novo, saj se materiali razgradijo in sesedejo. Vsako pomlad tudi dodamo, obnovimo zgornjo, rodovitno plast. Polnjenje visoke grede ali oblikovanje visoke gomile poteka po enakem postopku.

Izbira mesta za visoko gredo ali gomilo

Priprava obeh je lažja jeseni, saj se vse plasti čez zimo lepo sesedejo, spomladi dodamo samo potrebno rodovitno plast in lahko začnemo saditi že zelo zgodaj. Seveda pa ju lahko oblikujemo tudi spomladi.

Večina vrtnin dobro uspeva samo na soncu. Zato naj bo prostor, kjer se bomo lotili dela, sončen. Če je mogoče, naj bo vsaj gomila v smeri sever–jug, da bosta obe strani enakomerno osvetljeni. Ker pa vsako leto zamenjamo plast, v kateri živijo korenine rastlin, tudi to ni nujno. Za kolobarjenje ni treba skrbeti, tako na nekoliko senčnejši strani gojimo vrt­nine, ki jim senca ne škodi.

V bližini moramo imeti vodo, saj je potrebno pogostejše namakanje kakor na vrtu. Plasti so namreč narejene tako, da voda hitreje odteka, tako dosežemo ustrezno zračnost. S tem pa seveda rastlinam hitreje zmanjka tudi vlage. Plasti so narejene tako, da organska masa ves čas prepereva, ob tem pa se sprošča toplota. To je primerno za zgodnje spomladansko pridelovanja vrtnin, vendar pomeni tudi hitrejše osuševanje zemlje. Pridelovanja na visokih gredah in gomilah se torej ne lotimo, če nimamo možnosti namakanja.

Če delamo visoko gredo, moramo razmisliti tudi o materialu za okvir. Ta naj bo naraven, lahko pa je kamen, opeka, les, morda celo beton. Manjše visoke grede so narejene celo iz večjih gum. Meni se guma in plastika ne zdita primeren material, a izbira je vaša.

Izdelava visoke grede

Okvir pri visoki gredi naj bo tako visok, da bomo delali brez sklanjanja. Dolžina grede je poljubna, širina pa mora zagotavljati, da z rokami sežemo do sredine. Ne sme presegati 1,7 metra, če je postavljena ob hiši, pa samo polovico te širine. Tudi gomila ne sme biti preširoka, višina pa je odvisna od materiala, ki ga imamo na razpolago.

Nato ob mestu, kjer bomo delali, naložimo ustrezen material. Potrebujemo najprej drenažno plast: veje, smrečje, koruznico, trstiko, material, ki bo čim bolj počasi razpadal in bo preprečeval zastajanje vode v gornjih plasteh, kjer bo intenzivno potekalo razpadanje organske mase. Pri visoki gredi lahko namesto tega naravnega materiala uporabimo tudi grob pesek, spran rečni prod ali manjše kamenje.

Dela se lotite, ko boste pripravili vse potrebno. Če imate na razpolago travnik, zelenico, potem najprej odstranite travno rušo – pozneje bo zelo dobrodošla. Nato odstranite zgornjo, 10 do 20 cm debelo plast zemlje in jo zložite na poseben kup, saj jo boste potrebovali za vrhnjo plast gomile ali grede.

Če ste se odločili za gredo, boste polnili zgrajen okvir, za gomilo pa zdaj začnite najprej zlagati drenažni material. Širina nalaganja naj bo okoli meter do 1,3 metra, v dolžino pa naj bo tudi za 60 cm krajše, kot je želena končna dolžina gomile. V višino naložimo do pol metra drenažnega materiala. Pri gomili ga že nalagamo v značilno obliko, v gredi ga nekoliko tlačimo, vendar ohranimo zračnost. Naslednja plast je običajno travna ruša, ki jo obrnemo s koreninami navzgor. Zdaj jo lahko celo kupimo, zato jo toplo priporočam. Namesto nje lahko uporabimo tudi grob, nepreperel kompost, gnoj ali vrtno zemljo. Na plast travne ruše naložimo plast listja, pokošene trave, slame, od 15 do 20 cm na debelo. Ta plast naj bo rahlo vlažna. Nanjo naložimo še ne povsem razpadel kompost, lahko kar vrtno zemljo, gnoj ali najbolje mešanico vsega in ves čas oblikujemo gomilo. Zelo zaželeno je, da je tukaj čim več deževnikov. V visoko gredo pa samo naložimo to plast tako na debelo, da bo že dovolj prostora za 20 cm fino plast rodovitne zemlje in bo ostalo nekaj roba, da ne bo vsak dež ali veter odnašal zemlje. Na koncu nasujemo še humozno, vrhnjo plast, v katero bomo sadili ali sejali vrtnine, zelišča in cvetlice.

Nato vse skupaj pokrijemo s smrečjem, koruz­nico, slamo ali v najslabšem primeru v več plasti zloženo agrokopreno. Če ste se dela lotili jeseni, ostane greda pokrita do pomladi, spomladi pa naj bo deset do štirinajst dni, da se v njej začnejo procesi preperevanja. Ti bodo gomilo ali gredo ogreli. Zato je nujno potrebna plast grobega, nepreperelega kompostnega materiala ali hlevskega gnoja.

Vrtnine za gomile in grede

Mnogi se boste vprašali, zakaj gomila, in ne navadna vrtna greda. Na enaki talni kvadraturi pomeni skoraj dvakrat večjo pridelovalno površino. Včasih je naša zemlja težka, poteptana, uničena, za gomilo v bistvu nanosimo nov material, ki s podlago nima zveze, gomila pa postane rodovitna. Zaradi nepreperele organske plasti se spomladi ves čas ogreva in lahko na njej pridelujemo vrtnine zelo zgodaj. Na gomilah lahko pridelujemo vse enoletnice, tako vrtnine kot zelišča in cvetlice. Ker se dokaj zahtevnega dela z gomilo lotimo zato, da bomo pridelovali zdravo hrano, seveda ne bomo uporabljali sredstev za varstvo vrtnin. Zato naj kljub omejeni površini na njej raste kakšna cvetlica, ki bo privabljala koristne žuželke, zelišča pa so tako ali tako potrebna v zdravi kuhinji.

Na vrhu naj rastejo vrtnine, ki potrebujejo oporo, to so paradižnik, kumare, morda tudi kakšen visok fižol. Tam naj bodo tudi paprika, jajčevec in še kakšna visoka vrtnina, nato pa po kupu navzdol druge vrtnine. Priporoč­ljivo je upoštevati pravila dobrih sosedov in paziti, da visoke rastline ne senčijo nižjih. Ker je površina zelo dragocena, vam svetujem, da uporabljate sadike. Z njimi je namreč čas, ko je posamezna vrtnina na gomili, krajši in tako lahko na enem mestu pridelamo več vrtnin. Med rastline z dolgo rastno dobo posadimo tiste s krajšo, da bo prostor bolje izkoriščen. Med brstični, listnati ohrovt ali zelje posadimo nizki stročji fižol, med sadike paradižnika in paprike pa sadike solate. Por posadimo kar med peteršilj ali korenček. Med kumare, bučke, ob paradižnik posadimo baziliko. Med solato posejemo redk­vico, azijske listnate rastline ali rukolo. Če naredimo več gomil, jih je smiselno delati postopoma. Prvi dve leti je hranil za rastline na njih več, zato nanje sadimo požrešnejše vrtnine, morda v prvem letu kapusnice, naslednje leto plodovke, nato pa korenovke in gomoljnice in nazadnje solatnice, čebulnice in stročnice. Med kapusnice kljub temu posadimo tudi nizki stročji fižol, morda grah, posejemo kamilico, posadimo listno, stebelno ali gomoljno zeleno. Prav tako kombiniramo paradižnik in solato spomladi, jeseni pa špinačo in motovilec. Za vse ugodne kombinacije je na tem mestu malo prostora. Visoke grede in gomile so namenjene bolj izkušenim vrtnarjem, čeprav se jih lahko lotijo tudi začetniki.

Razlika med zasajevanjem gred in gomil je le v tem, da na visoke grede ob robu posadimo povešave vrtnine, kot so kumare, buče, ali cvetlice, kot so kapucinke. Tudi tu sadimo na sredo višje rastline. Včasih je smiselno, da na primer špinačo zamenjamo z blitvo, saj da na manjšem prostoru več listne mase. Vsako pobrano rastlino takoj zamenjamo z novo sadiko. Lažje bo tistim, ki imajo možnost sami vzgajati sadike, saj lahko vzgojijo tudi sadike nizkega fižola, peteršilja, hitro zamenjajo že preveč razrasle bučke ali kumare poleti in podobno.

Na kaj pa moramo biti pozorni?

Predvsem so visoke grede in gomile prej suhe, zato je potrebno redno namakanje. Da se zemlja čim manj izsušuje, uporabljamo naravne, organske zastirke, rastline pa hitro menjamo, površina naj bo čim manj časa gola. Voluharje odganjajo rastline, ki dišijo po limoni: melisa, limonska trava, limonski ožep, v gomili uporabimo za material bezgove liste in veje, a vse to ne pomeni gotovosti, da tega glodavca ne bo.

Na običajno bolj suhi in topli zemlji gred ali gomil polži niso pogosta težava. Če se pojavijo, se proti njim bojujemo z zastiranjem tal z bezgovimi listi in mladimi poganjki ali gozdno praprotjo.

Nevarnost pomenijo tudi močnejši poletni nalivi. Zato moramo predvsem gomilo res skrbno oblikovati, potlačiti, a ne preveč. Predvsem pa moramo paziti, da poleti ni nikjer gole površine. Če imamo kakšne luknje, napovedujejo pa se močnejši nalivi, potem ta mesta dobro prekrijemo s slamo, senom ali listjem. Jeseni posejemo rastline za zeleni podor, da gomilo čim manj uničijo zimske razmere. Odlična so predvsem žita ali ogrščica. Zasejemo jih seveda tam, kjer ne bodo rasle prezimne vrtnine, kot so ohrovt, radič, motovilec, zimska solata in podobno. Gomile in grede lahko pred zimo tudi pokrijemo s smrečjem, koruznico ali listjem. Ne uporab­ljamo nepredušne folije, v najslabšem primeru vzamemo za pokrivanje v nekaj plasti zloženo agrokopreno.

Visoke grede in gomile so dobrodošle za sprotno pridelavo vrtnin, tudi na manj rodovitnih zemljiščih. Zahtevajo pa več nege in pozornosti. Ko se material po nekaj letih sesede, ga lahko spet uporabimo pri zlaganju nove.

Pozimi narava počiva. Ko pa bodo prvi spomladanski žarki nekoliko osušili zemljo, nas bo prebujena narava znova zvabila med naše gredice. Že zdaj izkoristimo zimski počitek za načrtovanje, kam bomo kaj posadili, posejali, da nam bo v veselje in korist.



Vrt je hkrati najidealnejša priložnost za ekološko vzgojo naših otrok. Na ta način jim privzgojimo zdrav odnos do okolja, narave, hrane in samooskrbe, ki bo vedno bolj pomembna tudi za nas Slovence. Če imamo možnost, otrokom ponudimo nekaj kvadratnih metrov vrta, ki ga bodo povsem sami obdelovali. Greda, ki jo bo 'mali posestnik' dobil, naj bo na vidnem mestu, da jo bo s ponosom pokazal prijateljem, tetam in stricem.

Večina Slovencev še vedno obdeluje vrtiček ob hiši na klasičen način. Morda pa se letos odločite za sodoben pristop k vrtnarjenju, k tako imenovanemu načinu vrtnarjenja z uporabo visoke grede. V Evropi so v zadnjem času visoke grede zelo priljubljene, saj imajo številne prednosti:

- rastline oskrbujemo udobneje, pridelke pobiramo stoje, brez napornega sklanjanja ali čepenja. Mnogo manj trpi naša hrbtenica, kar je zelo dobrodošlo za starejše ljudi pa tudi za današnje mlajše generacije;

- za tiste z majhnim vrtom je pomembno dejstvo, da si s tem lahko povečajo površino obdelovanja. Zlasti na gomilastih gredah, kakršne že stoletja intenzivno uporabljajo na Kitajskem. Prav od tam se je zamisel za visoke grede razširila v Evropo;

- prvovrstni, bujni pridelki brez uporabe kemije;

- toplejša tla omogočajo zgodnejši pridelek. Organske snovi v sredini grede med razkrajanjem oddajajo toploto, zato se zemlja na visoki gredi spomladi prej segreje, kar posledično pomeni, da lahko prej sadimo ali sejemo;

- na površini visoke grede voda ne zastaja, v notranjosti pa zadrži dovolj vlage, da rastline uspevajo tudi v vročih poletnih dneh;

- grede ni potrebno vsako leto prelopatati, saj zaloga humusa, ki sproti nastaja v notranjosti grede, zadošča za pet do šest let intenzivnega vrtnarjenja.


In kako se lotimo izdelave visoke grede?
Najugodnejši čas je sicer jeseni, ker imamo takrat na voljo precej materiala, ki ga potrebujemo za polnjenje grede. Jeseni pripravljena greda omogoča zgodnejšo setev in sajenje. Ne bo pa nič narobe, če se izvedbe lotimo spomladi, ko se tla nekoliko osušijo. Tudi takrat imamo precej materiala od obrezovanja drevja in drugih grmovnic, ali pa vejevje prinesemo iz bližnjega gozda.

Lega: Greda naj bo na sončni strani, po dolžini naj bo obrnjena v smeri sever-jug.
Velikost: Širina grede naj ne presega 150 centimetrov, višina pa naj bo od 80 do največ 120 centimetrov.
Uporaben material za izdelavo visoke grede: oleseneli odpadki, šibe, veje, dračje, listje, kompost, predelan hlevski gnoj, travna ruša, šota, vrtna zemlja.

Na novo zasnovana visoka greda naj bi bila pripravljena takole:
- travno rušo odstranimo in shranimo v bližini,
- sestavimo okvir (npr.: iz lesa), lahko pa naredimo enostavno gomilo brez okvirja,
- v izkopan prostor zložimo olesenele odpadke, narezane šibe (za drenažo). Ta plast naj bo visoka do 50 centimetrov,
- nanjo položimo izrezane kose trate, obrnjene navzdol (gomilo sproti oblikujemo z lopato),
- potem naložimo plast vlažnega listja,
- sledi 5 centimetrov zemlje,
- 5 centimetrov komposta,
- tanjša plast šote,
- plast predelanega hlevskega gnoja
- in na koncu še 15 centimetrov vrtne zemlje.

Ko je visoka greda pripravljena, se lahko lotimo sajenja oziroma sejanja po skrbno izdelanem načrtu pridelave lastne zelenjave. Priporočljivo je saditi višje rastočo zelenjavo na vrh gomile, nižje rastočo pa na spodnji rob. Ta način zasaditve nas ne bo oviral pri oskrbi rastlin in pobiranju pridelkov.

Nasvet: Če izdelamo okvir, je priporočljivo, da na tleh notranje strani okvirja postavimo in na okvir pritrdimo gosto kovinsko mrežo. S tem se obvarujemo pred mišmi, krti, voluharji, tako da ne zaidejo v visoko gredo.

Nimate lastnega vrta, si pa vseeno želite pridelati svojo zelenjavo?
Visoko gredo lahko naredimo tudi na dvorišču, terasi, na balkonu – stvar iznajdljivosti in dejanskih možnosti.
Visoke grede so lahko kot dekorativni element, saj je okvir grede lahko narejen iz najrazličnejših materialov in oblik. Izdelane so lahko iz kamna, opeke, iz plastičnih mas, za ljubitelje naravnih materialov pa je najboljši les, ki deluje tudi kot izolator in s tem pospešuje rast.
Veliko uspeha pri lastni vzgoji zdrave prehrane!


Članek je bil objavljen v 1. številki revije Biobrazda, revije za sonaravno vrtnarjenje in domačo samooskrbo.

Bob in grah sta stročnici, ki ju lahko najprej posadimo na vrt – takoj ko zemlja odmrzne.

 Sadimo ju v zemljo, ki smo jo obogatili s kompostom. Njuno rast spodbuja kalij, zato pozimi na gredo, kjer bo spomladi rasel bob ali grah, stresamo lesni pepel. Zgodaj spomladi ga, skupaj s kompostom, vkopljemo v dobro prelopateno gredo. Bob in grah ne marata kislih tal, zato prsti ne dodajamo šote.

 Preden posadimo bobova ali grahova zrna, jih čez noč namočimo v vodo. Na gredico napnemo vrvico in ob njej z motiko poglobimo jarek. Ta mora biti za bob globok od 8 do 10 cm, zrna pa polagamo od 10 do 25 cm narazen. Grah sadimo plitveje: v 5 cm globok jarek in tudi razdalja med rastlinami je približna takšna. Jarek seveda potem zasujemo.

 Ko mlade rastline začno rasti, jih z obeh strani osujemo, v nastale jarke pa polagamo zastirko. Bob je čvrsto rastoča stročnica in ne potrebuje opore. Grahu pa pripravimo oporo, najbolj kar iz dračja. Primerne so leskove ali bukove veje, ki so dobro razvejane.

Od setve do zorenja graha minejo štirje meseci, včasih tudi samo trije meseci in pol, če sejemo zgodnje sorte. Priporočamo sejanje v štirinajstdnevnih presledkih od marca do konca maja. Grah ne prenese suše, zato ga moramo v suhi pomladi zalivati. Tla bomo ohranili vlažna, če jih bomo dobro prekrili z zastirko.

 Ker ima veliko vitaminov A, B in C, lahko mlad grah uživamo surov. Dlje časa, ko ležijo stroki obrani, trpkejšega okusa so. Če grah po obiranju takoj zamrznemo, bo ohranil sladek okus. Če grah dozori na rastlini v vrtu, izpulimo rastlino in jo obesimo v suh, zračen prostor. Ko se posuši, zrna izluščimo iz strokov in jih shranimo v zaprtih posodah, na suhem. Pozimi grahova zrna pred kuhanjem namočimo v vodi, da se zmehčajo.

 Bob, ki ga posadimo zgodaj spomladi, varuje občutljiv nizki fižol. Tega sejemo med vrste boba, a pozneje. Seveda moramo pri sejanju boba pustiti med posamičnimi vrstami dovolj prostora. Če bob napadejo uši, kar se pogosto zgodi, odščipnemo rastlinam vrhove. Uši se namreč najraje zadržujejo v vrhu poganjkov, saj so najmehkejši in najbolj sočni. Rastlini pa s tem, da smo ji odščipnili vrh, nismo škodovali.

Vir: portal rože in vrt