Metode ekološkega vrtnarjenja
Vse bolj in bolj nam je jasno, da je pravilni način pridelovanja hrane sodelovanje z zemljo in ne izkoriščanje zemlje. Pojavilo se je veliko filozofov-vrtnarjev, ki poudarjajo opazovanje naravnih ciklov in uporabo teh naukov v svojem vrtnarjenju, sodelovanje z naravnimi silami in čim manjšo stopnjo vmešavanja v naravne procese. Takšen način pridelovanja, ki v nasprotju s pričakovanju večine bogato obrodi, pomete tudi z večino konvencionalnih tehnik vrtnarjenja: prekopavanjem in oranjem zemlje, gojenjem monokultur in puljenjem plevela.
Prekopavanje in oranje zemlje ruši naravne procese v prsti
Prst je sestavljena iz več plasti, od katerih ima vsaka pomembno vlogo. Zgornja plast je zaščitna odeja iz organskih odpadkov, ki hrani koristne organizme pred skrajnimi vremenskimi razmerami.
Ko prst prekopavamo, uničimo to zgornjo plast, s čimer pa tudi njeno zaščitno in hranilno vlogo. Zemlja je tako izpostavljena ostrejšim razmeram, moteno je nastajanje hranilnega humusa, zemlja osiromaši, poleg tega pa postane tudi bolj porozna.
Ko prekopavamo prst pa ne poškodujemo le vrhnje plasti, temveč tudi ostale plasti zemlje, ki so prav tako izjemnega pomena za zdravo ravnovesje in zdrave procese v prsti. Prekopavanje in oranje sta torej zastarela postopka, ki ju moramo opustiti.
Monokulture so nenaravne
Monokultura je greda, na kateri raste le ena vrsta. Nikjer v naravi ne vidimo, da bi na enem območju rasla le ena rastlinska vrsta. Ko posadimo na gredo le eno vrsto, jo izpostavimo boleznim, škodljivcem, saj postane njena odpornost zmanjšana. Zato na ekološkem vrtu zelenjavne vrste vedno mešamo, seveda v skladu s pravili o dobrih in slabih sosedih. Tako si rastline med seboj pomagajo odganjati bolezni in škodljivce, poleg tega pa druga drugi bogatijo prst s snovmi, ki jih potrebujejo.
Deževniki in druge koristne živalce - nepogrešljivi sodelavci v eko-vrtu
Deževniki so najpomembnejši element zdrave in uravnotežene prsti. Eko vrtnar bi se moral truditi, da ustvarja na svojem vrtu idealne razmere za deževnike ter jih tudi primerno ščititi. Ko prekopavamo ali orjemo zemljo, uničimo življenjski prostor deževnikov. Deževniki pa našo prst naravno rahljajo ter gnojijo. Zemlja brez deževnikov postane zbita in osiromašena. Deževnike spodbujamo z ohranjanjem ravnovesja med naravnimi plastmi zemlje in dodajanjem humusa oziroma zgornje plasti zemlje.
Plevel - sovražnik ali prijatelj
Veliko rastlin, ki divje zrastejo na našem vrtu in ki jih imamo za plevel, so v resnici koristne rastline. Pogosto pulimo koprive, gabez, poljsko preslico, rman. Vse te rastline tla bogatijo, poleg tega pa so tudi odlične za pripravo tekočih gnojil. Namesto da izgubljamo čas in energijo s puljenjem plevela, koristne rastlinice pustimo v zemlji. Količino plevela na gredah zmanjšamo tudi z mešanim sajenjem, torej da se izognemo monokulturam.
Zeliščna gnojila in škropiva
Odlično gnojilo pripravimo iz kopriv. Koprive namakamo tako dolgo, da se bo gnojilo prenehalo peniti. Nato ga z vodo razredčimo v razmerju 1 proti 10 in z njim zalijemo rastline. Zalivamo približno enkrat na teden.
Škropivo iz kopriv pa pripravimo tako, da koprive namakamo le 24 ur. Takšno škropivo uničuje listne uši, povečuje odpornost rastlin in jih gnoji preko listov.
Še veliko drugih naravnih škropiv in gnojil lahko naredimo sami, iz koristnih rastlin, ki so popolnoma brez stranskih učinkov in ki naš vrt resnično obogatijo.
Usklajevanje vrtnarjenja z Luno
Ekološki vrtnar svoje vrtnarjenje usklajuje z Luninimi menami. Tako na primer vse rastline, ki morajo biti prekrite z zemljo, da ne postanejo zelene (na primer krompir), sejemo ali sadimo ob zadnjem krajcu; grah sejemo ob zadnjem krajcu, fižol pa ob prazni luni. Ob prazni luni se sadi tudi zelje.
Ko se uskladimo z Luninimi menami, dobimo bogatejši, hranljivejši pridelek z manj truda. Usklajevanje s tako, za večino ljudi subtilnimi naravnimi procesi, naše vrtnarjenje dvigne na novo raven in nas uči o razsežnostih narave, o katerih si nismo niti predstavljali, Nič v naravi ni prepuščeno naključjem.
Ana Drevenšek
vir: revija Sensa, zdrave odločitve, 28. 2. 2014
Vse bolj in bolj nam je jasno, da je pravilni način pridelovanja hrane sodelovanje z zemljo in ne izkoriščanje zemlje. Pojavilo se je veliko filozofov-vrtnarjev, ki poudarjajo opazovanje naravnih ciklov in uporabo teh naukov v svojem vrtnarjenju, sodelovanje z naravnimi silami in čim manjšo stopnjo vmešavanja v naravne procese. Takšen način pridelovanja, ki v nasprotju s pričakovanju večine bogato obrodi, pomete tudi z večino konvencionalnih tehnik vrtnarjenja: prekopavanjem in oranjem zemlje, gojenjem monokultur in puljenjem plevela.
Prekopavanje in oranje zemlje ruši naravne procese v prsti
Prst je sestavljena iz več plasti, od katerih ima vsaka pomembno vlogo. Zgornja plast je zaščitna odeja iz organskih odpadkov, ki hrani koristne organizme pred skrajnimi vremenskimi razmerami.
Ko prst prekopavamo, uničimo to zgornjo plast, s čimer pa tudi njeno zaščitno in hranilno vlogo. Zemlja je tako izpostavljena ostrejšim razmeram, moteno je nastajanje hranilnega humusa, zemlja osiromaši, poleg tega pa postane tudi bolj porozna.
Ko prekopavamo prst pa ne poškodujemo le vrhnje plasti, temveč tudi ostale plasti zemlje, ki so prav tako izjemnega pomena za zdravo ravnovesje in zdrave procese v prsti. Prekopavanje in oranje sta torej zastarela postopka, ki ju moramo opustiti.
Monokulture so nenaravne
Monokultura je greda, na kateri raste le ena vrsta. Nikjer v naravi ne vidimo, da bi na enem območju rasla le ena rastlinska vrsta. Ko posadimo na gredo le eno vrsto, jo izpostavimo boleznim, škodljivcem, saj postane njena odpornost zmanjšana. Zato na ekološkem vrtu zelenjavne vrste vedno mešamo, seveda v skladu s pravili o dobrih in slabih sosedih. Tako si rastline med seboj pomagajo odganjati bolezni in škodljivce, poleg tega pa druga drugi bogatijo prst s snovmi, ki jih potrebujejo.
Deževniki in druge koristne živalce - nepogrešljivi sodelavci v eko-vrtu
Deževniki so najpomembnejši element zdrave in uravnotežene prsti. Eko vrtnar bi se moral truditi, da ustvarja na svojem vrtu idealne razmere za deževnike ter jih tudi primerno ščititi. Ko prekopavamo ali orjemo zemljo, uničimo življenjski prostor deževnikov. Deževniki pa našo prst naravno rahljajo ter gnojijo. Zemlja brez deževnikov postane zbita in osiromašena. Deževnike spodbujamo z ohranjanjem ravnovesja med naravnimi plastmi zemlje in dodajanjem humusa oziroma zgornje plasti zemlje.
Plevel - sovražnik ali prijatelj
Veliko rastlin, ki divje zrastejo na našem vrtu in ki jih imamo za plevel, so v resnici koristne rastline. Pogosto pulimo koprive, gabez, poljsko preslico, rman. Vse te rastline tla bogatijo, poleg tega pa so tudi odlične za pripravo tekočih gnojil. Namesto da izgubljamo čas in energijo s puljenjem plevela, koristne rastlinice pustimo v zemlji. Količino plevela na gredah zmanjšamo tudi z mešanim sajenjem, torej da se izognemo monokulturam.
Zeliščna gnojila in škropiva
Odlično gnojilo pripravimo iz kopriv. Koprive namakamo tako dolgo, da se bo gnojilo prenehalo peniti. Nato ga z vodo razredčimo v razmerju 1 proti 10 in z njim zalijemo rastline. Zalivamo približno enkrat na teden.
Škropivo iz kopriv pa pripravimo tako, da koprive namakamo le 24 ur. Takšno škropivo uničuje listne uši, povečuje odpornost rastlin in jih gnoji preko listov.
Še veliko drugih naravnih škropiv in gnojil lahko naredimo sami, iz koristnih rastlin, ki so popolnoma brez stranskih učinkov in ki naš vrt resnično obogatijo.
Usklajevanje vrtnarjenja z Luno
Ekološki vrtnar svoje vrtnarjenje usklajuje z Luninimi menami. Tako na primer vse rastline, ki morajo biti prekrite z zemljo, da ne postanejo zelene (na primer krompir), sejemo ali sadimo ob zadnjem krajcu; grah sejemo ob zadnjem krajcu, fižol pa ob prazni luni. Ob prazni luni se sadi tudi zelje.
Ko se uskladimo z Luninimi menami, dobimo bogatejši, hranljivejši pridelek z manj truda. Usklajevanje s tako, za večino ljudi subtilnimi naravnimi procesi, naše vrtnarjenje dvigne na novo raven in nas uči o razsežnostih narave, o katerih si nismo niti predstavljali, Nič v naravi ni prepuščeno naključjem.
Ana Drevenšek
vir: revija Sensa, zdrave odločitve, 28. 2. 2014
