Super permakulturna ideja: namakalni sistem iz recikliranih glinenih lončkov, ki prihrani od 50 do 70 % vode in 100 % matranja, rastline so pa vedno ravno prav zalite in zadovoljne.

Načinov, da se nam ni treba kar naprej matrat z zalivalkami, je veliko (biooglje, domače sadike z bogatim koreninskim sistemomu, uporaba kamnov in skal, komposta namesto pesticidov in umetnih gnojil, ribnik za zalogo vode, visoke grede z ovčjo volno, zasaditve z različnimi nivoji in mešane zasaditve, uporaba zastirke …).

Še prav posebno fantastična se mi zdi tale ideja: namakalni sistem olla (ker je beseda španska, se izgovori oj-ja :).

Namakalni sistem olla je star več tisoč let. V primerjavi s sodobnim kapljičnim namakanjem je veliko bolj učinkovit in tudi varčen z vodo (porabimo 50 do 70 % manj vode).

Originalno se v tem namakalnem sistemu uporabijo neglazirane lončene bučke s tankim vratom in širšim izlivom. Do vratu jih zakopljemo v vrtno prst in napolnimo z vodo, odprtino pa zapremo s ploščatim kamnom ali kosom keramične ploščice, da voda ne more izhlapevati, in da žužki ne morejo padati vanjo. Zaradi osmoze bo voda iz posode enakomerno in po potrebi pronicala v okoliško prst. Prst bo zato vedno ravno prav namočena, rastline pa vedno ravno prav zalite (korenine si same vzamejo, kolikor potrebujejo).

Olla namakalni sistem lahko naredimo tudi sami iz odsluženih glinenih lončkov za rože. Lončke najprej temeljito očistimo, da odstranimo ostanke vodnega kamna, ki mašijo pore v stenah lončkov.  Polovici lončkov zalijemo luknjo v dnu (npr. s silikonom), nato pa po dva lončka, enega z zalito luknjo in enega z nezalito, zlepimo skupaj, da dobimo nekakšen zaprt valj. Stik med obodoma lončkov še zatesnimo.

Pri zalivanju si pomagamo z lijem, posode pa lahko povežemo tudi v namakalni sistem s cevkami, po katerih priteka voda iz zbiralnika, ki ga postavimo na nekoliko dvignjeno mesto.

Olla posode polnimo z vodo en- do dvakrat na teden, v sušnih obdobjih tudi večkrat. Kako pogosto bomo morali natočiti vodo, je odvisno tudi od vrste rastlin, ki rastejo pri olla posodah, vrste prsti in letnega časa. Vodo moramo ponovno natočiti vedno, ko je količina vode v posodi manjša od  50 %, da se ne začne nabirati vodni kamen.

Olla namakalni sistem je odlična rešitev tudi za balkonske vrtičke v posodah, kjer je neenakomerna oskrba z vodo običajno velik problem, ter za visoke grede.

Za zahtevnejše vrtnarje 
Besedilo in fotografije: Miša Pušenjak

Priljubljenost vrtnarjenja se v zadnjih letih veča in z veseljem bi se ga lotili tudi tisti, ki nimajo primernega koščka zemlje. Spet drugi imajo težave z zdravjem in se le s težkim srcem odpovedo lastnemu vrtu. Za oboje so lahko visoke grede ali gomile primerna rešitev.

• Prednost visoke gre je tudi v tem, da jo lahko naredimo na tlakovcih ali slabi, nerodovitni zemlji.
• Blitva je za manjše površine primernejša kot špinača.
• Oporo za paradižnik ali fižol lahko naredimo tudi na robu visoke grede.
• Povešave rastline posadimo na robu visoke grede, na gomili pa jih raje damo na oporo.
• Tudi artičoka lahko najde mesto na visoki gredi, saj ji je tam lepo toplo.
• Na visoki gomili in gredi naj rastejo cvetlice, kakršna je ognjič, kjer so težave s polži, pa je nepogrešljiva žametnica.
• Kombinacija drobnjaka in rdeče pese ugaja obema.

Razlika med oblikama je v tem, da visoko gredo obdamo z okvirjem, gomila pa je oblikovana brez njega. Obe naredimo po enakem postopku. Visoke grede so primernejše za tiste, ki si želijo lep, urejen vrt, in ljudi, ki imajo težave s sklanjanjem. Omislimo si jo lahko tudi v majhnem atriju, na balkonu ali terasi, tam, kjer je zemlja degradirana, uničena in bi jo bilo težko spraviti v red. Visoke gomile pa so primerne za vse, ki si želijo nekoliko povečati premajhen prostor, ki ga imajo na razpolago za vrtnarjenje. Priporočam, da se tisti, ki imajo težave z voluharji, raje odločijo za visoke grede. V gomile se namreč zelo radi naselijo, saj jim je v njih toplo. Za obe obliki gred velja, da jih navadno vsakih štiri do pet let oblikujemo na novo, saj se materiali razgradijo in sesedejo. Vsako pomlad tudi dodamo, obnovimo zgornjo, rodovitno plast. Polnjenje visoke grede ali oblikovanje visoke gomile poteka po enakem postopku.

Izbira mesta za visoko gredo ali gomilo

Priprava obeh je lažja jeseni, saj se vse plasti čez zimo lepo sesedejo, spomladi dodamo samo potrebno rodovitno plast in lahko začnemo saditi že zelo zgodaj. Seveda pa ju lahko oblikujemo tudi spomladi.

Večina vrtnin dobro uspeva samo na soncu. Zato naj bo prostor, kjer se bomo lotili dela, sončen. Če je mogoče, naj bo vsaj gomila v smeri sever–jug, da bosta obe strani enakomerno osvetljeni. Ker pa vsako leto zamenjamo plast, v kateri živijo korenine rastlin, tudi to ni nujno. Za kolobarjenje ni treba skrbeti, tako na nekoliko senčnejši strani gojimo vrt­nine, ki jim senca ne škodi.

V bližini moramo imeti vodo, saj je potrebno pogostejše namakanje kakor na vrtu. Plasti so namreč narejene tako, da voda hitreje odteka, tako dosežemo ustrezno zračnost. S tem pa seveda rastlinam hitreje zmanjka tudi vlage. Plasti so narejene tako, da organska masa ves čas prepereva, ob tem pa se sprošča toplota. To je primerno za zgodnje spomladansko pridelovanja vrtnin, vendar pomeni tudi hitrejše osuševanje zemlje. Pridelovanja na visokih gredah in gomilah se torej ne lotimo, če nimamo možnosti namakanja.

Če delamo visoko gredo, moramo razmisliti tudi o materialu za okvir. Ta naj bo naraven, lahko pa je kamen, opeka, les, morda celo beton. Manjše visoke grede so narejene celo iz večjih gum. Meni se guma in plastika ne zdita primeren material, a izbira je vaša.

Izdelava visoke grede

Okvir pri visoki gredi naj bo tako visok, da bomo delali brez sklanjanja. Dolžina grede je poljubna, širina pa mora zagotavljati, da z rokami sežemo do sredine. Ne sme presegati 1,7 metra, če je postavljena ob hiši, pa samo polovico te širine. Tudi gomila ne sme biti preširoka, višina pa je odvisna od materiala, ki ga imamo na razpolago.

Nato ob mestu, kjer bomo delali, naložimo ustrezen material. Potrebujemo najprej drenažno plast: veje, smrečje, koruznico, trstiko, material, ki bo čim bolj počasi razpadal in bo preprečeval zastajanje vode v gornjih plasteh, kjer bo intenzivno potekalo razpadanje organske mase. Pri visoki gredi lahko namesto tega naravnega materiala uporabimo tudi grob pesek, spran rečni prod ali manjše kamenje.

Dela se lotite, ko boste pripravili vse potrebno. Če imate na razpolago travnik, zelenico, potem najprej odstranite travno rušo – pozneje bo zelo dobrodošla. Nato odstranite zgornjo, 10 do 20 cm debelo plast zemlje in jo zložite na poseben kup, saj jo boste potrebovali za vrhnjo plast gomile ali grede.

Če ste se odločili za gredo, boste polnili zgrajen okvir, za gomilo pa zdaj začnite najprej zlagati drenažni material. Širina nalaganja naj bo okoli meter do 1,3 metra, v dolžino pa naj bo tudi za 60 cm krajše, kot je želena končna dolžina gomile. V višino naložimo do pol metra drenažnega materiala. Pri gomili ga že nalagamo v značilno obliko, v gredi ga nekoliko tlačimo, vendar ohranimo zračnost. Naslednja plast je običajno travna ruša, ki jo obrnemo s koreninami navzgor. Zdaj jo lahko celo kupimo, zato jo toplo priporočam. Namesto nje lahko uporabimo tudi grob, nepreperel kompost, gnoj ali vrtno zemljo. Na plast travne ruše naložimo plast listja, pokošene trave, slame, od 15 do 20 cm na debelo. Ta plast naj bo rahlo vlažna. Nanjo naložimo še ne povsem razpadel kompost, lahko kar vrtno zemljo, gnoj ali najbolje mešanico vsega in ves čas oblikujemo gomilo. Zelo zaželeno je, da je tukaj čim več deževnikov. V visoko gredo pa samo naložimo to plast tako na debelo, da bo že dovolj prostora za 20 cm fino plast rodovitne zemlje in bo ostalo nekaj roba, da ne bo vsak dež ali veter odnašal zemlje. Na koncu nasujemo še humozno, vrhnjo plast, v katero bomo sadili ali sejali vrtnine, zelišča in cvetlice.

Nato vse skupaj pokrijemo s smrečjem, koruz­nico, slamo ali v najslabšem primeru v več plasti zloženo agrokopreno. Če ste se dela lotili jeseni, ostane greda pokrita do pomladi, spomladi pa naj bo deset do štirinajst dni, da se v njej začnejo procesi preperevanja. Ti bodo gomilo ali gredo ogreli. Zato je nujno potrebna plast grobega, nepreperelega kompostnega materiala ali hlevskega gnoja.

Vrtnine za gomile in grede

Mnogi se boste vprašali, zakaj gomila, in ne navadna vrtna greda. Na enaki talni kvadraturi pomeni skoraj dvakrat večjo pridelovalno površino. Včasih je naša zemlja težka, poteptana, uničena, za gomilo v bistvu nanosimo nov material, ki s podlago nima zveze, gomila pa postane rodovitna. Zaradi nepreperele organske plasti se spomladi ves čas ogreva in lahko na njej pridelujemo vrtnine zelo zgodaj. Na gomilah lahko pridelujemo vse enoletnice, tako vrtnine kot zelišča in cvetlice. Ker se dokaj zahtevnega dela z gomilo lotimo zato, da bomo pridelovali zdravo hrano, seveda ne bomo uporabljali sredstev za varstvo vrtnin. Zato naj kljub omejeni površini na njej raste kakšna cvetlica, ki bo privabljala koristne žuželke, zelišča pa so tako ali tako potrebna v zdravi kuhinji.

Na vrhu naj rastejo vrtnine, ki potrebujejo oporo, to so paradižnik, kumare, morda tudi kakšen visok fižol. Tam naj bodo tudi paprika, jajčevec in še kakšna visoka vrtnina, nato pa po kupu navzdol druge vrtnine. Priporoč­ljivo je upoštevati pravila dobrih sosedov in paziti, da visoke rastline ne senčijo nižjih. Ker je površina zelo dragocena, vam svetujem, da uporabljate sadike. Z njimi je namreč čas, ko je posamezna vrtnina na gomili, krajši in tako lahko na enem mestu pridelamo več vrtnin. Med rastline z dolgo rastno dobo posadimo tiste s krajšo, da bo prostor bolje izkoriščen. Med brstični, listnati ohrovt ali zelje posadimo nizki stročji fižol, med sadike paradižnika in paprike pa sadike solate. Por posadimo kar med peteršilj ali korenček. Med kumare, bučke, ob paradižnik posadimo baziliko. Med solato posejemo redk­vico, azijske listnate rastline ali rukolo. Če naredimo več gomil, jih je smiselno delati postopoma. Prvi dve leti je hranil za rastline na njih več, zato nanje sadimo požrešnejše vrtnine, morda v prvem letu kapusnice, naslednje leto plodovke, nato pa korenovke in gomoljnice in nazadnje solatnice, čebulnice in stročnice. Med kapusnice kljub temu posadimo tudi nizki stročji fižol, morda grah, posejemo kamilico, posadimo listno, stebelno ali gomoljno zeleno. Prav tako kombiniramo paradižnik in solato spomladi, jeseni pa špinačo in motovilec. Za vse ugodne kombinacije je na tem mestu malo prostora. Visoke grede in gomile so namenjene bolj izkušenim vrtnarjem, čeprav se jih lahko lotijo tudi začetniki.

Razlika med zasajevanjem gred in gomil je le v tem, da na visoke grede ob robu posadimo povešave vrtnine, kot so kumare, buče, ali cvetlice, kot so kapucinke. Tudi tu sadimo na sredo višje rastline. Včasih je smiselno, da na primer špinačo zamenjamo z blitvo, saj da na manjšem prostoru več listne mase. Vsako pobrano rastlino takoj zamenjamo z novo sadiko. Lažje bo tistim, ki imajo možnost sami vzgajati sadike, saj lahko vzgojijo tudi sadike nizkega fižola, peteršilja, hitro zamenjajo že preveč razrasle bučke ali kumare poleti in podobno.

Na kaj pa moramo biti pozorni?

Predvsem so visoke grede in gomile prej suhe, zato je potrebno redno namakanje. Da se zemlja čim manj izsušuje, uporabljamo naravne, organske zastirke, rastline pa hitro menjamo, površina naj bo čim manj časa gola. Voluharje odganjajo rastline, ki dišijo po limoni: melisa, limonska trava, limonski ožep, v gomili uporabimo za material bezgove liste in veje, a vse to ne pomeni gotovosti, da tega glodavca ne bo.

Na običajno bolj suhi in topli zemlji gred ali gomil polži niso pogosta težava. Če se pojavijo, se proti njim bojujemo z zastiranjem tal z bezgovimi listi in mladimi poganjki ali gozdno praprotjo.

Nevarnost pomenijo tudi močnejši poletni nalivi. Zato moramo predvsem gomilo res skrbno oblikovati, potlačiti, a ne preveč. Predvsem pa moramo paziti, da poleti ni nikjer gole površine. Če imamo kakšne luknje, napovedujejo pa se močnejši nalivi, potem ta mesta dobro prekrijemo s slamo, senom ali listjem. Jeseni posejemo rastline za zeleni podor, da gomilo čim manj uničijo zimske razmere. Odlična so predvsem žita ali ogrščica. Zasejemo jih seveda tam, kjer ne bodo rasle prezimne vrtnine, kot so ohrovt, radič, motovilec, zimska solata in podobno. Gomile in grede lahko pred zimo tudi pokrijemo s smrečjem, koruznico ali listjem. Ne uporab­ljamo nepredušne folije, v najslabšem primeru vzamemo za pokrivanje v nekaj plasti zloženo agrokopreno.

Visoke grede in gomile so dobrodošle za sprotno pridelavo vrtnin, tudi na manj rodovitnih zemljiščih. Zahtevajo pa več nege in pozornosti. Ko se material po nekaj letih sesede, ga lahko spet uporabimo pri zlaganju nove.

Pozimi narava počiva. Ko pa bodo prvi spomladanski žarki nekoliko osušili zemljo, nas bo prebujena narava znova zvabila med naše gredice. Že zdaj izkoristimo zimski počitek za načrtovanje, kam bomo kaj posadili, posejali, da nam bo v veselje in korist.



Vrt je hkrati najidealnejša priložnost za ekološko vzgojo naših otrok. Na ta način jim privzgojimo zdrav odnos do okolja, narave, hrane in samooskrbe, ki bo vedno bolj pomembna tudi za nas Slovence. Če imamo možnost, otrokom ponudimo nekaj kvadratnih metrov vrta, ki ga bodo povsem sami obdelovali. Greda, ki jo bo 'mali posestnik' dobil, naj bo na vidnem mestu, da jo bo s ponosom pokazal prijateljem, tetam in stricem.

Večina Slovencev še vedno obdeluje vrtiček ob hiši na klasičen način. Morda pa se letos odločite za sodoben pristop k vrtnarjenju, k tako imenovanemu načinu vrtnarjenja z uporabo visoke grede. V Evropi so v zadnjem času visoke grede zelo priljubljene, saj imajo številne prednosti:

- rastline oskrbujemo udobneje, pridelke pobiramo stoje, brez napornega sklanjanja ali čepenja. Mnogo manj trpi naša hrbtenica, kar je zelo dobrodošlo za starejše ljudi pa tudi za današnje mlajše generacije;

- za tiste z majhnim vrtom je pomembno dejstvo, da si s tem lahko povečajo površino obdelovanja. Zlasti na gomilastih gredah, kakršne že stoletja intenzivno uporabljajo na Kitajskem. Prav od tam se je zamisel za visoke grede razširila v Evropo;

- prvovrstni, bujni pridelki brez uporabe kemije;

- toplejša tla omogočajo zgodnejši pridelek. Organske snovi v sredini grede med razkrajanjem oddajajo toploto, zato se zemlja na visoki gredi spomladi prej segreje, kar posledično pomeni, da lahko prej sadimo ali sejemo;

- na površini visoke grede voda ne zastaja, v notranjosti pa zadrži dovolj vlage, da rastline uspevajo tudi v vročih poletnih dneh;

- grede ni potrebno vsako leto prelopatati, saj zaloga humusa, ki sproti nastaja v notranjosti grede, zadošča za pet do šest let intenzivnega vrtnarjenja.


In kako se lotimo izdelave visoke grede?
Najugodnejši čas je sicer jeseni, ker imamo takrat na voljo precej materiala, ki ga potrebujemo za polnjenje grede. Jeseni pripravljena greda omogoča zgodnejšo setev in sajenje. Ne bo pa nič narobe, če se izvedbe lotimo spomladi, ko se tla nekoliko osušijo. Tudi takrat imamo precej materiala od obrezovanja drevja in drugih grmovnic, ali pa vejevje prinesemo iz bližnjega gozda.

Lega: Greda naj bo na sončni strani, po dolžini naj bo obrnjena v smeri sever-jug.
Velikost: Širina grede naj ne presega 150 centimetrov, višina pa naj bo od 80 do največ 120 centimetrov.
Uporaben material za izdelavo visoke grede: oleseneli odpadki, šibe, veje, dračje, listje, kompost, predelan hlevski gnoj, travna ruša, šota, vrtna zemlja.

Na novo zasnovana visoka greda naj bi bila pripravljena takole:
- travno rušo odstranimo in shranimo v bližini,
- sestavimo okvir (npr.: iz lesa), lahko pa naredimo enostavno gomilo brez okvirja,
- v izkopan prostor zložimo olesenele odpadke, narezane šibe (za drenažo). Ta plast naj bo visoka do 50 centimetrov,
- nanjo položimo izrezane kose trate, obrnjene navzdol (gomilo sproti oblikujemo z lopato),
- potem naložimo plast vlažnega listja,
- sledi 5 centimetrov zemlje,
- 5 centimetrov komposta,
- tanjša plast šote,
- plast predelanega hlevskega gnoja
- in na koncu še 15 centimetrov vrtne zemlje.

Ko je visoka greda pripravljena, se lahko lotimo sajenja oziroma sejanja po skrbno izdelanem načrtu pridelave lastne zelenjave. Priporočljivo je saditi višje rastočo zelenjavo na vrh gomile, nižje rastočo pa na spodnji rob. Ta način zasaditve nas ne bo oviral pri oskrbi rastlin in pobiranju pridelkov.

Nasvet: Če izdelamo okvir, je priporočljivo, da na tleh notranje strani okvirja postavimo in na okvir pritrdimo gosto kovinsko mrežo. S tem se obvarujemo pred mišmi, krti, voluharji, tako da ne zaidejo v visoko gredo.

Nimate lastnega vrta, si pa vseeno želite pridelati svojo zelenjavo?
Visoko gredo lahko naredimo tudi na dvorišču, terasi, na balkonu – stvar iznajdljivosti in dejanskih možnosti.
Visoke grede so lahko kot dekorativni element, saj je okvir grede lahko narejen iz najrazličnejših materialov in oblik. Izdelane so lahko iz kamna, opeke, iz plastičnih mas, za ljubitelje naravnih materialov pa je najboljši les, ki deluje tudi kot izolator in s tem pospešuje rast.
Veliko uspeha pri lastni vzgoji zdrave prehrane!


Članek je bil objavljen v 1. številki revije Biobrazda, revije za sonaravno vrtnarjenje in domačo samooskrbo.

Bob in grah sta stročnici, ki ju lahko najprej posadimo na vrt – takoj ko zemlja odmrzne.

 Sadimo ju v zemljo, ki smo jo obogatili s kompostom. Njuno rast spodbuja kalij, zato pozimi na gredo, kjer bo spomladi rasel bob ali grah, stresamo lesni pepel. Zgodaj spomladi ga, skupaj s kompostom, vkopljemo v dobro prelopateno gredo. Bob in grah ne marata kislih tal, zato prsti ne dodajamo šote.

 Preden posadimo bobova ali grahova zrna, jih čez noč namočimo v vodo. Na gredico napnemo vrvico in ob njej z motiko poglobimo jarek. Ta mora biti za bob globok od 8 do 10 cm, zrna pa polagamo od 10 do 25 cm narazen. Grah sadimo plitveje: v 5 cm globok jarek in tudi razdalja med rastlinami je približna takšna. Jarek seveda potem zasujemo.

 Ko mlade rastline začno rasti, jih z obeh strani osujemo, v nastale jarke pa polagamo zastirko. Bob je čvrsto rastoča stročnica in ne potrebuje opore. Grahu pa pripravimo oporo, najbolj kar iz dračja. Primerne so leskove ali bukove veje, ki so dobro razvejane.

Od setve do zorenja graha minejo štirje meseci, včasih tudi samo trije meseci in pol, če sejemo zgodnje sorte. Priporočamo sejanje v štirinajstdnevnih presledkih od marca do konca maja. Grah ne prenese suše, zato ga moramo v suhi pomladi zalivati. Tla bomo ohranili vlažna, če jih bomo dobro prekrili z zastirko.

 Ker ima veliko vitaminov A, B in C, lahko mlad grah uživamo surov. Dlje časa, ko ležijo stroki obrani, trpkejšega okusa so. Če grah po obiranju takoj zamrznemo, bo ohranil sladek okus. Če grah dozori na rastlini v vrtu, izpulimo rastlino in jo obesimo v suh, zračen prostor. Ko se posuši, zrna izluščimo iz strokov in jih shranimo v zaprtih posodah, na suhem. Pozimi grahova zrna pred kuhanjem namočimo v vodi, da se zmehčajo.

 Bob, ki ga posadimo zgodaj spomladi, varuje občutljiv nizki fižol. Tega sejemo med vrste boba, a pozneje. Seveda moramo pri sejanju boba pustiti med posamičnimi vrstami dovolj prostora. Če bob napadejo uši, kar se pogosto zgodi, odščipnemo rastlinam vrhove. Uši se namreč najraje zadržujejo v vrhu poganjkov, saj so najmehkejši in najbolj sočni. Rastlini pa s tem, da smo ji odščipnili vrh, nismo škodovali.

Vir: portal rože in vrt

Besedilo in fotografije: Miša Pušenjak
01. 02. 2013

Priljubljenost vrtnarjenja se v zadnjih letih veča in z veseljem bi se ga lotili tudi tisti, ki nimajo primernega koščka zemlje. Spet drugi imajo težave z zdravjem in se le s težkim srcem odpovedo lastnemu vrtu. Za oboje so lahko visoke grede ali gomile primerna rešitev. 

VRTNA OPRAVILA V SEPTEMBRU

Ljubitelji zelišč bomo v lončke presajali grmičke drobnjaka in rožmarina. Izkopavali bomo močne korene peteršilja in jih vlagali v lonce z zemljo, da bomo lahko vso zimo uporabljali domač pridelek.

Zelenjavni vrt

V začetku meseca še sejemo redkvico ter v prvi polovici motovilec in zimsko solato - vegorko, posavko, nansen, zimsko rjavko, bistro. V septembru sejemo tudi špinačo in blitvo ter sadimo čebulček majski srebrnjak. Na prazne gredice, kjer ne bomo imeli zelenjave, posejemo rastline za zeleno gnojenje. Izberemo na primer mešanico biovrt, ki vsebuje seme bele gorjušice, aleksandrijske in perzijske detelje, oljne redkve ter facelije. Bela gorjušica s koreninskimi izločki odvrača nekatere talne škodljivce, detelje tla poživijo in pognojijo z dušikom, oljna redkev pa jih dobro prezrači in zrahlja.

V prvi polovici meseca belimo belušno zeleno (sorta giant pascal). Peclje v več plasteh ovijemo z ovojnim papirjem, da bodo obeljeni postali nežni in okusni, na primer za pripravo solat.

Belimo tudi zimsko endivijo, tako da ležeče liste dvignemo in zvežemo. Lahko pa rastline pokrijemo na tleh s temno tkanino ali temnim papirjem. Po dveh tednih že lahko uživamo okusne krhke liste.

Sadni vrt

Za jesensko sajenje sadnega drevja, si že zdaj pripravimo seznam sort in določitmo prostor, kjer bodo drevesa stala. Plodove, ki so še nezreli odpadli in so verjetno črvivi, redno pobirajmo, sicer se bodo črvički preko zime v tleh zabubili. Prav tako pobiramo z dreves plodove, okužene s sadno monilijo, saj se bolezen ohrani na drevju celo zimo.

Okrasni vrt

Obdobje poletne suše je navadno že mimo in spet čas za setev okrasne trate. V mnogih vrtovih so okrasne čebulnice prvi znanilci pomladi, predvsem nizke jarice in zvončki, ki cvetijo še preden ozeleni drevje. Šopke različnih barv bomo naredili s hijacintami, okrog katerih lahko posadimo srednje visoke tulipane, na travniku bodo lepo izgledali krokusi ali narcise, iz daljave pa nas bo spomladi pozdravljal cesarski tulipan. Slednjemu poiščimo mesto tudi v zelenjavnem vrtu, od koder bo z vonjem odganjal voluharja.

Ljubitelji suhega cvetja, si lahko pripravimo lepe suhe šopke iz suhe rože, ki smo jo sejali spomladi. Cvetje porežemo v suhem vremenu, še preden je popolnoma razvito, nato pa rože zvežemo v šopke in jih sušimo v temnem in zračnem prostoru.

Dobrodošla hrana pticam so semena sončnic, zato cvetove porežemo in obesimo. Če ne želimo, da bi jih ptice jedle že zdaj, jih obesimo v zaprt prostor. Kdor želi pridelati seme sončnic, naj cvetove zavaruje pred ptiči tako, da jih ovije z vrtno tkanino.

 

VRTNA OPRAVILA V OKTOBRU  

Jesen nas je že pozdravila in prav je, da se pripravimo na hladnejše in krajše dneve. Poskrbimo za ozimnico in ne pozabimo na pomladni vrt ter posadimo zanimive okrasne čebulnice.

Okras balkonov, teras in vrta

Ko pospravimo bujno cvetje z balkonskih in okenskih polic, te nenadoma postanejo puste. Ni treba, da takšne ostanejo vse do pomladi, temveč si omislimo jesensko zasaditev. V zaboje in okrasne posode posadimo jesensko vresje, ki ga kombiniramo z nizkim borom, mačehami, ki bodo cvetele še dolgo v jesen in bršljanom. Lepe kombinacije ustvarimo tudi s krizantemami, ki že vrsto let niso le cvetlice za na grob.

Zdaj je pravi čas za sajenje vrtnic, okrasnega grmičevja in žive meje. Slednjo sadimo v eno ali dve vrsti, v vsakem primeru pa je bolje posaditi več rastlin, kot premalo. Grme po sajenju obrežemo za tretjino do polovico, vrtnice pa za četrtino in pod njimi prekrijemo tla, na primer s šoto, da mlade korenine zaščitimo pred mrazom.

Vrtna trata

Da bo trata pričakala pomlad lepa in zdrava, jo v oktobru prezračimo. Zadnjič jo pokosimo čim kasneje, da ne bo zime pričakala preveč bujna. S trate odstranimo tudi vse odpadlo listje z dreves ter gnile in črvive odpadle plodove.

Sadni vrt

Drevje zaščitimo pred škodljivci, ki se vzpenjajo po deblu in iščejo zavetje pred zimo v krošnji dreves. Pot jim bomo preprečili z ovijanjem debel z lepljivimi trakovi.

Hrano si pozimi v našem sadovnjaku išče tudi divjad, posebej če imamo vrt v bližini gozda. Zato debla dreves ovijemo s koruznico, slamo ali valovito lepenko, lahko pa uporabimo tudi odvračalna sredstva, ki imajo divjadi neprijeten vonj. Dobimo jih v kmetijski apoteki.

Zelenjavni vrt

Cel oktober je še čas za sajenje čebulčka majski srebrnjak in holandska rumena ter jesenskega česna. Prav tako lahko sadimo tudi rabarbaro.

Zelenjavo, ki bo prezimila zunaj, moramo zaščititi pred mrazom, za kar uporabimo smrekove veje, še boljša pa je zimska agrokoprena, ki posevku zagotavlja tudi dovolj svetlobe. Blitvo osipamo, da bomo imeli spomladi bolj zgoden pridelek, med por natrosimo šoto, ohrovt pa pustimo kar zmrzniti, saj bo tako imel boljši okus.

Dokler zemlja ne zmrzne je tudi še čas za prekopavanje. Gredice, ki jih bomo prekopali ali zemljo na njih le obrnili z vilami, moramo tudi založno pognojiti. Uporabimo kompost ali hlevski gnoj, vendar slednjega ne na gredicah, kjer bomo naslednje leto gojili korenovke. Primerna so tudi kupljena organska gnojila ali NPK mineralna gnojila z malo dušika

V kleti

V klet v vlažen pesek presadimo cvetačo, endivijo in belušno zeleno, shranimo pa tudi korenine peteršilja, hrena in pastinaka, gomolje zelene ter kolerabico. Pri vlaganju rastlin v zabojčke pazimo na zadostne razmake med rastlinami, sicer lahko pride do gnitja.

 
VRTNA OPRAVILA V NOVEMBRU  

Hladna in meglena jutra so že prvi znanilci prihajajoče zime. Tudi rastline se pripravljajo na počitek. Da bodo dočakale pomlad na toplem, pa jih zaščitimo s prekrivko.

Zelenjavni vrt

Primerna "zimska zelenjava" za vzgojo v stanovanju je kreša. Sejemo jo v plitve posodice, 14 dni kasneje pa režemo prve nežne lističe, ki jih dodajamo solatam in raznim sirovim namazom. Ostalo zelenjavo, ki jo imamo na prostem (solato, motovilec, špinačo in blitvo), prekrijemo z zimsko agrokopreno. Na gredicah pustimo tudi ohrovt; brstičnega moramo na izpostavljenih legah zavarovati pred mrzlimi vetrovi.

Okrasni vrt

Še vse do konca novembra, oziroma do zmrzali, lahko sadimo tulipane. Na izpostavljenih mestih posajene čebulice prekrijemo z nekaj centimetrov debelo plastjo šote ali preperelega hlevskega gnoja. Prekriti moramo tudi trajnice in zimzelene rastline, kar je predvsem pomembno v hladni zimi brez snega.

V novembru sadimo vrtnice, katerim izberemo sončno mesto. Pri sajenju pazimo, da bo cepljeno mesto 3-4 cm globoko, sicer ga lahko poškoduje zimski mraz. Balkonski cvetlični zaboji so lahko polni tudi pozimi. Vanje posadimo mačehe, reso, bršljan, nizke borovce, hebe in še mnoge druge.

Sadni vrt

Na izpostavljenih legah, kjer se preko dneva v drevesa upira močno zimsko sonce, ponoči pa jih ovija oster mraz, debla premažemo z belim premazom, ki ga dobimo v kmetijski apoteki. Premaz bo debla zavaroval pred pokanjem in pred divjadjo.

Novembra sadimo sadno drevja, razen marelic in še nekaterih, ki jih je bolje saditi spomladi. Pred sajenjem zaščitimo korenine pred voluharjem z mrežo, ki jo namestimo v jamo. Za osnovno gnojenje uporabimo organsko gnojilo Bio Valentin. Pri mladih drevesih je pomembna opora, varstvo pred divjadjo in prekrivanje področja korenin, za zaščito pred mrazom. Ob koncu meseca zaščitimo pred mrazom tudi jagode.

 
VRTNA OPRAVILA V DECEMBRU  

Vrt v decembru večinoma počiva. Zato si lahko toliko več časa vzamemo za priprave na praznične dni, za nego sobnih rastlin in za zeliščni vrtiček na kuhinjskem oknu. Ne pozabimo tudi na ptice, ki v hladnih dneh iščejo hrano v našem vrtu.

Praznični december

V začetku meseca posejmo božično žito, ki ga postavimo k jaslicam, na mizo ali v okno. Božično zvezdo, postavimo na svetlo, vendar ne sončno mesto, kjer ni prepiha in skrbimo za stalno vlago. Pogostemu zalivanju se izognemo tako, da površino prekrijemo z mahom.

Za novoletno drevesce si lahko omislimo umetno smreko ali pa drevesce v loncu. Da se bo drevesce v loncu bolje ohranilo naj čim manj časa naj stoji v topli sobi. Ker potrebuje svetlobo, ga postavimo v bližino okna. Prst naj bo stalno vlažna, vendar ne prenamočena, drevesce pa tudi pogosto škropimo s postano vodo, da preprečimo sušenje iglic.

Okrasni in sadni vrt

Trajnice, ki smo jih jeseni porezali in zavarovali z dračjem, redno pregledujemo, saj se v dračju rade naselijo miši. Miši imajo rade tudi drevesno skorjo ob koreninskem vratu, zato je koristno, da po obilnem sneženju odkopljemo pas snega tik ob deblu in tam mišim nastavimo vabe - pazimo le, da ne bomo škodovali tudi domačim živalim.

Po sneženju z dela trate, po kateri hodimo, odstranimo sneg, saj se bo pod trdim, zgaženim snegom precej slabo počutila zaradi pomanjkanja zraka in nevarnosti okužbe s snežno plesnijo.

Sneg, ki zimsko zelenjavo lepo varuje pred mrazom, lahko naredi veliko preglavic v sadnem in okrasnem vrtu, saj se veje dreves nevarno upognejo pod belo težo. Preveč upognjene veje nežno stresemo, da se ne bi zlomile, nižje drevje in grmovje, ki ga je sneg prekril do tal in ni nevarnosti da bi se pod njegovo težo veje polomile pa pustimo, saj pokrivalo služi tudi kot zaščita pred zmrzaljo.

Pozimi dela v sadnem vrtu veliko škode tudi divjad. Debla dreves smo že jeseni zavarovali z žično ograjo, slamo, koruznico, valovito lepenko in podobnim, ali pa smo jih premazali z odvračalnimi sredstvi.

Zelenjavni vrt in shramba

Precej zimske zelenjave raste pod tuneli (zimska solata, endivija, radič, kitajsko zelje), nekatere vrtnine pa uspevajo kar pod snežno odejo, na primer brstični ohrovt. Najboljši okus bo imel, če ga bomo pustili, da bo v vrtu premrznil.

Zelenjavo, ki smo jo shranili v shrambe in kleti moramo redno pregledovati in morebitne gnile dele odstraniti, predvsem pa je to pomembno pri ozimnici sadja, saj bomo z odstranjevanjem pomagali tudi lačnim pticam vrtu, ki nam bodo hvaležne za marsikatero gnilo jabolko. V shrambah nam precej težav lahko delajo tudi glodalci, zato poskrbimo za pravočasno nastavljanje vab. Izbiramo lahko med različnimi vabami ali pa se odločimo za lepilo oziroma mehanske pasti.

 Vir: Kalia

Okusni poletni pridelki nam bogatijo jedilnik s svežo zelenjavo in zgodnjim sadjem. Nekatere zelenjavne gredice so prazne, zato razmislimo, kaj bomo nanje ta mesec sejali in sadili, saj neporasla tla hitreje preraste plevel.

Odločimo se lahko za sajenje sadike solate, radiča ali endivije, za zgodnjo setev zimske zelenjave ali pa posejemo rastline za zeleno gnojenje, ki jih bomo po nekaj tednih pokosili in z njimi naravno obogatili tla.

Zelenjavni vrt

Znane rastline za zeleno gnojenje so facelija, oljna redkev, bela gorjušica, perzijska in aleksandrijska detelja in še nekatere. Z njihovo pomočjo si bodo tla opomogla do naslednje setve vrtnin. Če vrtnin na določeni gredici do pomladi ne mislimo več sejati, "zelenega gnojila" ne kosimo, saj bo zelenje uničila prva jesenska slana.

Če smo se odločili za setev zelenjave, v začetku avgusta še sejemo kitajsko zelje (nagaoka F1), nato pa cel mesec zimsko solato (zimska rjavka, posavka, vegorka, nansen, bistra), ohrovt, blitvo, špinačo, motovilec (žličar, ljubljanski, holandski), pa tudi korenček in redkvico. Koncem meseca pričnemo s sajenjem čebulčka majski srebrnjak.

Občutljive vrtnine, na primer paradižnik, papriko in jajčevec, zavarujemo pred poletnimi nevihtami z zaščitno folijo, saj se poškodovani plodovi hitro okužijo z različnimi boleznimi in gnijejo. Zadnja leta je na voljo tudi posebno "zaščitno pregrinjalo", ki varuje paradižnik pred okužbo s paradižnikovo plesnijo, katera je v vlažnih poletjih še posebej nevarna.

Za zimsko zalogo nabiramo zelišča, ki jih posušimo ali zamrznemo, nekatera pa lahko shranimo tudi v kisu.

Okrasni vrt

Vrtno trato še vedno kosimo nekoliko višje, torej na 4-5 cm, da je ne prizadene suša in morebitne visoke temperature, ki se še lahko pojavijo v avgustu. Pokošene ostanke pustimo na površini ali pa jih damo na kompost. S setvijo in dosejevanjem trave počakajmo do konca meseca, ko bo spet dovolj padavin za normalen vznik in začetno rast.

V drugi polovici meseca začnemo saditi okrasne čebulnice. Med prvimi je cesarski tulipan, ki mnoge vrtove še vedno varuje pred voluharjem. Sadimo v globino okrog 20 cm in na razdaljo 25 cm.

Zdaj je pravi čas tudi za striženje živih meja iz iglavcev. Strižemo jih tako, da se proti vrhu zožujejo, saj na ta način spodaj ne bodo ogolele.

Sadni vrt

Poletje je čas za letno rez sadnega drevja. Pri pečkarjih (jablane, hruške ...) s poletno rezjo zmanjšujemo bujnost rasti, tako da se energija in hranila usmerijo v razvoj plodov. Pri koščičarjih (češnje, višnje, slive ...) pa jo izvajamo namesto spomladanske rezi. Višnjam najprej odstranimo vse poganjke usmerjene v notranjost krošnje in zredčimo vse, kar je pregosto, nato pa krajšamo vse letošnje poganjke na dve tretjini dolžine ter glavne veje na tri četrtine.

Okužbe jablan s krvavo ušjo so najbolj vidne jeseni, ko odpade listje. Takrat opazimo bele vataste kosmiče (kolonije uši) in razjede, podobne rakastim ranam. Če smo imeli s tem težave že lani, preglejmo drevje še ta mesec, da bomo lahko pravočasno ukrepali.

V avgustu režemo tudi maline in robidnice. Po obiranju odrežemo rozge, ki so letos rodile in jih sežgemo ter rezana mesta pokrijemo z zemljo. Na oporno ogrodje privežemo enoletne rozge. Če v septembru pričakujemo bogate pridelke sadja, na pozabimo podpreti obloženih vej.

Prevrelka - tekoče gnojilo


Tako živalska kot rastlinska gnoji­la lahko damo v vodo in jih kot te­koča gnojila uporabljamo neposredno za zalivanje rastlin. To gnojenje s prevrelko je priporočljivo vedno tedaj, kadar želimo pri rastlinah doseči rast­ni sunek. Rastlinam, ki črpajo obilo hranilnih snovi, kot so na primer kapusnice in paradižnik, pridejo taki posebni odmerki med rastno dobo ze­lo prav. Prevrelka na splošno vsebuje dušik in kalij. Uporabljati jo moramo torej zelo previdno, da preprečimo ožig in pretegnjeno rast. Zredčenjem pa si zlahka pripravimo tudi blažje raztopine prevrelk.

Koprivna brozga (prevrelka)
Najbolj znana rastlinska brozga, ki si jo vsak vrtnar lahko pripravi sam, je koprivna prevrelka. Za to se uporabi­jo sveže rastline, ki jih režemo od po­mladi do poletja. Ne smemo pa upo­rabljati rastlin, ki že imajo semena. Manjše količine te brozge, na primer za mestne vrtove ali balkone, lahko napravimo tudi iz posušenih kopriv.

Za pridelavo tekočega gnojila po­trebuje vrtnar najprej primerno velik lesen ali plastičen sod. Lahko je tudi glinen ali keramičen. Pločevinasti sodi niso najbolj primerni, ker med vren­jem lahko potekajo med brozgo in kovino neugodne kemične reakcije. Sod moramo pokriti z leseno ali žičnato mrežo, da v tekočino ne pa­dejo ptiči ali druge majhne živali. Mreža pa vseeno pušča dovolj zraka za kroženje.

Za rastlinsko prevrelko najprej sod napolnimo z zeleno gmoto, nato jo prelijemo z vodo. Najbolj bi ustrezala deževnica; kjer je ni na voljo, uporab­ljamo postano vodo, ki je nekaj časa stala na soncu. Soda ali kadi ne sme­mo napolniti do vrha, kajti med vren­jem se prevrelka peni. Na sončnem mestu poteka proces hitreje. Najmanj enkrat na dan moramo prevrelko zmešati, da pride v tekočino kisik, saj omogoča boljši razkroj.

Prevrelka vedno razvija neprijetne vonjave. Nekaj pesti kamninske moke ali nekaj baldrijanovega izvlečka lahko ta neprijetni spremljevalni pojav omili. Marsikateri specialisti za pre­vrelko dajejo zeleno gmoto v porozne vreče, preden jo potopijo v sodu. Tako preprečijo, da bi jim razkrojena rastlinska sluz pozneje zamašila zalivalko. Seveda pa lahko prevrelko pred zalivanjem tudi precedimo. To pa je potrebno le, če koprivno brozgo za krepitev rastlin škropimo na liste. Na splošno vrtnarji zalivajo s to broz­go rastline s širokim curkom nepo­sredno v območje korenin. Tedaj ostanki sploh ne motijo.

Prevrelko moramo vsekakor od­meriti in razredčiti. V normalnih raz­merah računamo z razmerjem 1:10. Če ste v majhnem loncu nastavili zelo gost izvleček, je bolje, če pre­vrelko razredčite v razmerju 1:20. Za občutljive rastline uporabljajte raje bolj razredčene raztopine. Prevrelka je zre­la za uporabo, ko potemni in se ne peni več. To je lahko po enem tednu in pol do treh tednih. Potem lahko na sod položimo pokrov. Hranljiva brozga (prevrelka) ostane učinkovita do kon­ca vrtnega leta. Neporabljene ostanke lahko jeseni zlijemo na kompost. Ko spomladi koprive začno krepko rasti, je čas, da si naredimo novo prevrelko.

Iz kopriv pridobimo odlično pre­vrelko za biotične vrtove. Deluje iz­ravnalno in zdravilno, pospešuje rast in nastanek listnega zelenila. V tla, ki smo jo pognojili s prevrelko iz kopriv, se radi naselijo deževniki.

Večino rastlin v cvetličnem, zelen­javnem ali sadnem vrtu lahko pre­hranjujemo s to poceni in zdravo rast­linsko prevrelko. Le fižol, grah, čebu­la in česen te, z dušikom bogate, prevrelke ne prenašajo. Poleg kopriv lahko za prevrelko uporabimo tudi druge rastline.

Druge prevrelke

Gabez - poznamo dve vrsti inobe sta zdravilni rastlini, ki imata veliko beljakovin. Lahko ju po­sadimo v vrtu in večkrat na leto porežemo. Veliki listi dajejo dovolj gmote za prevrelko. Gabezova prevrelka vsebuje veliko dušika in kalija. Po po­ročilih o uspehih biotičnih vrtnarjev prav posebno pospešuje rast paradiž­nika. Gabezove liste lahko mešamo tudi s koprivami.

Mešana zelišča lahko prav tako uporabimo za prevrelko. Primerni so plešec, preslica, kamilica in regrat z do­datki iz dišavnega vrta, kot so poprova meta, ižop, majaron in številni drugi. Biotični vrtnar, ki opazuje naravo skrbno in z ljubeznijo, lahko mirno preizkuša sestavo različnih rastlinskih prevrelk. Zelišča lahko meša tudi z gabezom ali koprivami. Tudi vratič, regrat, čebula in česen so primerni kot podlaga za tekoče gnojilo. Gotovo so še druge možnosti, ki čakajo, da bi jih odkrili tenkočutni vrtnarji.

Nekaj živalskega gnoja, npr. krav­jega ali perutninskega, rožene, krvne in kostne moke, lahko za izpopol­nitev prav tako dodate zeliščni brozgi kot polno lopato zrelega komposta.

Kompostna brozga je tekoče gnojilo, ki si ga lahko pripravimo sami iz hranilnih kompostnih tal brez dodatkov. V ta namen stresemo vedro popolnoma zrelega komposta v kad in dolijemo 10 l vode. Nato vsebino krepko premešamo. Šele ko se pre­ostali trdni delci sesedejo na tla, broz­go odlijemo. Nato lahko to kompost­no vodo s hranili, ki so raztopljena v njej, kot blago gnojilo zalivamo ne­posredno na rastline.

Tekoči gnoj nastane, če živalske iztrebke podobno kot rastline namo­čimo v sodu ali kadi z vodo. Za to so primerni goveji gnoj brez slame, svež; ali osušen kurji gnoj ali gvano. Tudi tu so koristni dodatki kamninske moke in zdravilnih zelišč.

Prevrelke polivamo v oblačnih dneh na vlažna tla. Razredčeno broz­go polivamo v območje koreninja rastlin, ne pa po listih. Zlasti v sušnih dnevih je sicer nevarnost ožigov. Bolj kot je tekoči gnoj blag, manjša je nevarnost neželenih stranskih vpli­vov. S to »hrano iz zalivalke« lahko na gredah z mešanimi posevki gnojite zelo usmerjeno. Kompost lahko pov­sem brez nevarnosti zalivamo z vsemi prevrelkami. Ta »stranska pot« se ved­no obnese. Naravno gnojenje s prevrelko ima velike prednosti: je zelo poceni in vedno vemo, kaj vsebuje.

PRIPOMOČKI V STISKI – Škropilne brozge Zeliščna prevrelka -zeliščni izvleček

Za zatiranje številnih bolezni raste­jo v naravi ustrezna zelišča. V biotič­nem vrtu ne streljamo na vrabca s to­povi. Naravna sredstva dosežejo z manj težavami želen uspeh. Če si jih pripravimo sami, so poleg tega še zelo poceni. Za pripravo domačih škropiv zadostuje desetlitrsko vedro. Rastline za domače brozge lahko naberete sa­mi ali pa jih pustite rasti napol samo­niklo v kakšnem vrtnem kotu. Kopri­ve, preslice in vratič štejemo celo med plevele, pelin in gabez spadata v vrt zdravilnih zelišč. Od kopriv, preslice, gabeza in pelina uporabite vso rastlino s stebelci in listi pred cvetenjem. Pri vratiču uporabite cvetočo rastlino.

Suha zelišča dobite v lekarnah, drogerijah, zeliščnih hišah in special­iziranih podjetjih za razpošiljanje biotičnih sredstev. V receptih navedene količine lahko nihajo, ker tudi vsebnost učinkovin ni stalna. Preizku­šajte sami, kolikor le morete.

Osnovni recepti

Zeliščna prevrelka in njena priprava je obširno opisana pod naslovom Naravna gnojila.

Zeliščni čaj dobimo, če sveže ali posu­šene rastline prelijemo s kropom in pu­stimo mešanico nekaj časa stati. Za ze­liščno brozgo moramo najprej predpisa­no količino rastlin namakati 24 ur v vo­di (če je le mogoče v deževnici) in nato kuhati vse skupaj približno pol ure na zmerni temperaturi. Brozgo nato ohlajamo 10 do 15 minut in jo precedimo.

Zeliščna brozga nastane tako, da predpisano količino rastlin namakamo (mehčamo) 24 ur v vodi (po možnosti v deževnici) nato vse skupaj kuhamo tako, da pol ure rahlo vre. Brozga se mora ohladiti, nato jo precedimo.

Zeliščne izvlečke si pripravimo tako, da suhe ali sveže rastline namakamo v hladni vodi. V njej smejo biti le nekaj ur, kvečjemu en dan in eno noč, in ne smejo začeti vreti.

Najpomembnejše škropilne brozge

Koprivna prevrelka varuje pred žuželkami in krepi obrambne sposob­nosti rastlin. 1 kg svežih kopriv (malih ali velikih) namočimo v 10 l vode. Su­hih kopriv pa zadošča od 100 do 200 g. Prevrelko moramo razredčiti v razmerju 1:10. Z njo lahko zalivamo tla, območje korenin in - močno raz­redčeno - tudi prek listov. Svežo bro­zgo, ki še vre, uporabljamo po prib­ližno 4 dneh; razredčiti jo moramo v razmerju 1:50. Če jo škropimo po lis­tih in poganjkih, deluje proti pršicam in listnim ušem.

Ostro koprivno brozgo pripravimo enako in z istimi količinami, vendar ne sme prevreti. Ta hladni vodni izvle­ček pustimo stati od 12 do 24 ur (naj­dalj tri dni), nato pa nerazredčenega škropimo. Deluje proti listnim ušem.

Iz različnih samoniklih in vrtnih zelišč si lahko biovrtnar sam napravi lastne škropilne brozge, ki so primerne za varstvo pred škodljivci. V tej košari so zbrane koprive, orlova praprot, navadni vratič, preslica in pelin. V precejšnjem obsegu te rastline uspevajo še samoniklo, lahko pa jih za lažje spravilo nasadimo tudi v vrtu.

»Pekoče« snovi kopriv se razkroji­jo, če pustimo brozgo predolgo stati. Učinkovitost koprivnega izvlečka v hladni vodi je sporna. V sistematičnih poskusih na uši ni bilo skoraj nobene­ga učinka. Morebiti pa so rezultati odvisni od celotnega stanja v vrtu. Vsekakor smemo to brozgo pri­poročati le pri šibkem napadu uši. Najbolje je, če preizkusite še sami.

Gabezovo prevrelko pripravimo natančno tako kot koprivno in jo upo­rabljamo za iste namene. Obe rastlini lahko mešamo, prav tako prevrelki. S svojimi učinkovinami se dopolnjujeta. Gabezova prevrelka poleg dušika vse­buje tudi kalij.

Brozga iz njivske preslice
1 kg sve­že ali 150 g suhe njivske preslice namakamo 24 ur v 10 l vode. Naslednji dan kuhamo to brozgo približno pol ure na nižji tem­peraturi. Ko se ohladi, jo precedimo.

Pred škropljenjem jo razredčimo v petkratni količini vode. Vsebuje veliko kremenčeve kisline in preprečuje, da bi se pojavile rastlinske bolezni. Pripravek tudi krepi rastline, kadar jih napadajo pršice. Preslično brozgo škropimo v suhem vremenu ob sonč­nih dneh. Preventivno delovanje je najmočnejše, če škropljenje redno po­navljamo od pomladi do jeseni. Pri akutni nevarnosti glivičnih okužb, ki se hitro širijo moramo preslično broz­go škropiti tri dni zapored.

Koprivno brozgo in preslično bro­zgo lahko zmešamo in škropimo kot mešanico. Koprivni brozgi lahko do­damo še pest dresni.

Vratičeva brozga ali prevrelka
Vratič je nekoli­ko podoben praprotim, vendar spada v povsem drugo botanično družino, namreč med košarice. Od 300 do 500 g svežega ali 30 g posušenega vratiča namočimo v 10 l vode. Naredimo lahko bodisi pre­vrelko, brozgo ali čaj. Pozimi lahko to tekočino škropimo nerazredčeno po rastlinah, poleti pa le po tleh. Za škro­pljenje po cvetenju ali za jesensko škropljenje razredčimo vratičevo broz­go z dvojno količino vode. Ta zeliščni izvleček deluje na splošno proti mrče­su, predvsem pa proti jagodnemu cvetožeru, jagodnim pršicam, pršicam ro­bidnic, malinovem hrošču, grizlicam, rjam in pepelastim plesnim.

Če mešamo vratičevo brozgo s presličnim čajem in dodamo 100 g kuhinjske soli, dobimo škropivo proti paradižnikovi in krompirjevi listni pegavosti. Preprosti ljudje imenujejo vra­tič tudi glistovnica, ker je bil znan kot domače zdravilo proti glistam. Zdaj vemo, da vsebuje to zelišče tudi stru­pene snovi in da je lahko nevarno. Pazite, da brozge ne bi pili otroci.

 

Tako kot v maju tudi v juniju na vrtu skrbimo za redno zalivanje, okopavanje in gnojenje. V juliju se vročina stopnjuje, v tem času so rastline v polni rasti. Najlepše avgustovsko opravilo je pobiranje pridelkov z vrta.

Mesec junij je čas za presaditev sadik poznega zelja, ohrovta, pora, zelene, blitve, cvetače na njihov končni prostor. V tem mesecu lahko že posejemo nekatere zelenjadnice, ki jih bomo pobirali jeseni (kolerabo, radič, endivijo, jesensko solato). Paradižnikom sproti odstranjujemo stranske poganjke, da gre hrana v plodove. Kumaram in bučkam odlomimo vršičke po petem listu, da se razrastejo. Krompir osipamo.

Kjer so tla stalno prekrita, je plevela manj. Zemljo zastiramo z različnimi zastirkami, kot so pokošena in vsaj delno posušena trava, zdravi ostanki rastlin, slama, kompost. Zastirka zadržuje vlago v tleh, ker zmanjšuje izhlapevanje vode s površine, in tako zmanjša porabo vode za 25 do 50 odstotkov. Zavira rast plevelov in preprečuje zbitost tal, izboljša vsebnost hranil in tudi strukturo tal, zmanjšuje nihanje temperature v tleh, s čimer ustvarja boljše razmere za koristne drobnoživke v tleh in za nastajanje humusa, ter preprečuje erozijo. Z zastiranjem si torej prihranimo mnogo dela na vrtu, kot so pletje, zalivanje, okopavanje in rahljanje. Zastirka naj bo debela 3 do 5 cm, saj le tako debela zastirka lahko preprečuje rast plevela. Vlažna zastirka ne sme biti predebela, saj se pod njo ustvarijo anaerobne razmere, ki vplivajo škodljivo na rastline in organizme v zemlji. Če imamo težave s talnimi škodljivci, uporabljamo ostanke rastlin, ki jih te živali ne marajo (proti polžem natresemo na gredice bezgovo listje, proti voluharjem rastline, ki dišijo po limoni).

V juliju se vročina stopnjuje, v tem času so rastline v polni rasti. V sušnih dnevih temeljito zalivamo z deževnico ali s postano vodo zelo pozno zvečer. Za kakovosten pridelek moramo poleg namakanja tudi redno dognojevati. Poskrbimo za redno obiranje plodov paradižnika, kumar, bučk, paprike v zgodnjih jutranjih urah. Ko se stebla zgodnjega krompirja posušijo, ga izkopljemo, da bo prostor za potrebne setve endivije, radiča, črne redkve.

Najlepše avgustovsko opravilo je pobiranje pridelkov z vrta. Proste grede pripravimo na ponovno setev z motovilcem, špinačo, zimsko endivijo, pri tem pa moramo paziti na kolobarjenje. Še vedno ni prepozno za sajenje nizkega fižola in nizkih sort graha. Čas je tudi za presaditev endivije, radiča, pora. Pobiramo zelišča in jih obešena v šopkih sušimo v senci. Avgust je primeren čas za nove nasade jagod, ki jim zboljšamo zemljo s kompostom.

Besedilo: Marjeta Avsec in Jožica Polajžer