Besedilo: Dario Cortese

V sklopu raznovrstnih okrepčil zdravja in dviga telesne energije je prijetno, če se spomnimo prahrane, torej ne sodobne prehrane, temveč pra-hrane. 

Kaj smo jedli nekdaj? Resda vse, torej tako hrano rastlinskega kot živalskega izvora, in med slednjo predvsem nemalo žuželk, ličink in podobnega drobnoživlja, vendar je bila tista prva pomembnejša, kajti preden smo ujeli mamuta, je lahko lakota trajala kar nekaj mesecev.

Nenazadnje niti žuželke, kolikor užitne že so skoraj vse po vrsti, niso vse pri miru … Divja zelenjava pa ne beži (razen kopriv, ki bi lahko, če ne bi imele korenin) in je vedno pri roki, le zraven moramo biti. Še vedno je tu, v svoji izvorni podobi in hranilni moči, vse naokoli in prav zastonj, čeprav se v gojenih in prehransko zmerno do močno okrnjenih različicah prodaja vsepovsod. Torej ste vabljeni v svet hrane – prahrane, v katerem že smo, čeprav morda ne vemo zanj. V tokratnem primeru predvsem z vidika krepitve organizma in telesnih moči.

Ob koncu zime se radi ukvarjamo s spomladansko utrujenostjo, s pomanjkanjem energije in z drugimi nepomembnimi stvarmi. 

Zakaj? Odgovorimo iskreno: 

- Koliko časa smo zunaj, vsak dan, na svežem zraku in v gibanju? Dve, tri ure ali več?
- Koliko časa, vsak dan, sedimo za svojim tako imenovanim »domačim pomočnikom«, naj je to PC ali Mac, da televizije sploh ne omenjamo? (Orientacijske dnevne ocene ur tukaj nalašč niso navedene.)
- Koliko časa preživimo na tako imenovanem delovnem mestu? V kakšnem zraku? V kakšnem delovnem ozračju?
- Koliko časa sploh smo? 

Ne smemo namreč pozabiti, da vsem sodobnim kulturnim, tehnološkim in drugim dosežkom navkljub naše fizično telo še vedno živi v kameni dobi. Žejno je, pa tudi lačno. Vendar pravih stvari, to je resnične pijače in resnične hrane. Da o še pomembnejših dejavnikih za nadgradnjo fizičnih sestavin prehrane in zdravega življenja, torej o duševni hrani in resnični toplini med vsemi nami, niti ne govorimo. 

Zato se na tem mestu vsekakor le ustavimo za prvim grmom, ob bližnjem potoku, v gozdu za hišo ter se okrepimo ob koncu zime. Pa še k morju stopimo. Po prehranski strani, seveda zraven bistvenega vsakodnevnega gibanja, to ne pomeni nič drugega, kot to, da pogledamo, spoznamo, naberemo in pripravimo.

Užitne divje rastline so malodane čudežna hrana, ki pa to seveda ni, saj je povsem vsakdanja, povsod prisotna, zelo dostopna in sploh zelo naravna. In prehransko zelo močna. Poleg tega je tudi zastonj. Tudi zdravilna je, sploh pa krepčilna. V primerjavi z gojeno zelenjavo, tudi z ekološko pridelano, v povprečju vsebuje tri- do štirikrat več rudnin, vitaminov, antioksidantov (predvsem flavonoidov in karotenoidov) ter drugih bioaktivnih snovi (lektinov, saponinov, inhibitorjev encimov in drugih – nemalo teh v majhnih količinah učinkuje zdravilno, v večjih pa so strupene), ki z združenimi močmi podpirajo obrambno moč organizma in ga splošno krepijo.

Če tega še nismo preizkusili oziroma tovrstnega učinka užitnih divjink še ne poznamo, predlagam, da ob koncu zime pospešimo korak in zatem postopamo takole: 

• Osredotočimo se na rastline, ki jih zares in povsem, torej 120-odstotno, poznamo, na primer čemaž (previdno!), koprive, kurja črevca, regačica, regrat, smrdljivka, hmelj, dežen, … Malo, torej že pet ali šest teh zelo pogostih vrst, je več kot dovolj, saj rastejo povsod ter jih nikoli in nikjer ne zmanjka!
• Mlade dele teh rastlin (liste, poganjke, popke) jemo surove v solatah, v primeru večjih nabranih količin, zlasti kopriv, jih pripravimo kot blitvo ali špinačo (vendar koprive uspešno in brez žgočega občutka jemo tudi surove v solatah, če jih pred tem zmečkamo ali zmeljemo).
• Če imamo radi sladke jedi, zlasti za zajtrk, v »utrujenem« predpomladnem času vsaj za teden ali dva jutranjo in dopoldansko lakoto posvetimo jedem z divjo zelenjavo (na primer kosmičem ali rižu s koprivami), ki v telesu učinkujejo bistveno bolj krepčilno kot še tako naraven sladek zajtrk, in si sladek obrok privoščimo kvečjemu za zgodnjo večerjo. Sladka in škrobna hrana pomirja, beljakovinska in rudninska hrana, zlasti divja zelenjava, pa poživlja!
• Divjo zelenjavo uživamo redno, vsak dan, vendar po malem, saj v večjih količinah učinkuje premočno, torej odvajalno in pretirano čistilno, zlasti ob koncu zime in če na tovrstno hrano nismo navajeni. Za začetek bo menda dovolj dve skodelici drobno zrezane surove divje zelenjave dnevno, ki jo kar surovo zamešamo v škrobno jed ali kuhane stročnice. Razmerje obeh sestavin naj bo približno enako, saj je divja zelenjava zelo močna hrana, tisti »kultivirani« dodatek pa pravzaprav služi za razredčitev njenih močnih okusov in arom ter nenazadnje tudi učinkovanja. Sicer pa … Koprive za zajtrk, divja zelenjavna mešanica s tem ali onim dodatkom za kosilo, pa še malo čemaža ob večerji in pomanjkanje energije nas ne zanima več.

 
Predlog enostavnih jedi za odganjanje pomladne utrujenosti

• Kuhan riž, kuskus, bulgur, prosena ali ajdova kaša, polenta, žganci in podobne jedi kot škrobna osnova, v katero zamešamo približno enako količino najbolj živahnih mladih divjih rastlin, ki jih v jed narežemo ali natrgamo: čemaž, koprive, regačica, hmelj, rumenka, rman, bršljanasta grenkuljica, … Zabelimo z izbranim hladno stisnjenim oljem in posolimo po okusu.
• Na enak način pripravimo tudi stročnice z divjo zelenjavo; najprimernejše so različne vrste leče, čičerika in fižoli vseh vrst.
• Albuminska skuta z divjo zelenjavo je ena najbolj krepčilnih in poživljajočih jedi nasploh. Zmešamo pol skodelice skute, pol skodelice mešanice narezane divje zelenjave ter zabelimo s konopljinim ali z lanenim oljem, ki sta prehransko prav posebej živodejni vrsti olj. Posolimo ali niti ne. 
• Divje solate: naredimo jih povsem po divje, torej izključno z divjimi sestavinami; v tem primeru se za osnovo imenitno izkažejo kurja črevca. Sicer pa vzamemo približno enake količine gojene (na primer radiča, korenja, motovilca, …) in mešane divje zelenjave. Tudi kuhan krompir se dobro obnese za osnovo tovrstnih solat. Sploh pa sta za ta namen imenitna kislo zelje ali kisla repa. Zabelimo in posolimo. Okisamo z domačim kisom ali z limoninim sokom. 

Sirotkin smuti: v četrt litra sveže sirotke zmiksamo velik ščep mešane divje zelenjave. Dodamo žlico hladno stisnjenega olja in dobro premešamo. 

Besedilo: Sabina Topolovec

Znameniti nemški duhovnik Sebastian Kneipp je kot odgovor na vprašanje o najučinkovitejši terapiji navedel troje: prvič - razstrupljanje, drugič - razstrupljanje in tretjič - razstrupljanje. Enakega mnenja sta bila že številna stoletja pred njim tudi Paracelzij in Sveta Hildegarda. In vse starodavne celostne medicine tega sveta. Koliko pa o tem vemo danes?

Očitno zelo malo, sicer težave in bolezni, kot so kronična izčrpanost, težave s prebavo, depresija, pomanjkanje apetita, izguba želje po spolnosti, motnje spanja, alergije in podobno, ne bi bile tako pogosto prisotne v naših življenjih. Čas je, da se končno poučimo o nevarnostih prekomernega kopičenja kislih presnovkov in o tem, kako pospraviti tudi nesnago v lastnih telesih. Današnja medicina je izbrala drugo pot. Namesto da bi razstrupila telo in mu tako omogočila okrepitev samozdravilnih moči, poskuša zastrupiti »bolezen«. Tako poskušamo bakterije, zajedavce, glivice in rakave celice zastrupiti z različnimi sinteznimi snovmi, ki le povečujejo toksično breme v telesu. 

Kar sejemo …

Razstrupljanje organizma pomeni odpravljanje kislih presnovkov, ki se skozi leta nalagajo v našem telesu. Kopičenje kislih presnovkov v telesu je posledica našega načina življenja. V zadnjih desetletjih smo izpostavljeni več škodljivim vplivom kot kdaj koli prej. Uživamo prevelike količine pogosto preveč enostranske in obenem še osiromašene hrane, ki jo v želji po boljšem okusu in daljšem času trajanja industrija spretno začini z umetno proizvedenimi konzervansi, aromami, ojačevalci okusa in podobno anorgansko kramo, s katero naše telo nima kaj početi. Ob vsem tem v pomanjkanju časa vedno bolj posegamo po že pripravljenih obrokih, ki so v mikrovalovni „bombi“ pripravljeni že v minuti. Radi imamo meso in mesne izdelke, pod katerimi se šibijo hladilni predali v naših nepogrešljivih prijateljih - supermarketih, da le ne bomo lačni. Da je mesa in druge hrane vedno dovolj, poskrbijo tudi številni agrarni strupi, antibiotiki in hormoni, ki se kopičijo v tem istem mesu ter pozneje v nas. Da je takšna hrana tudi upravičeno rečeno poceni, vedo vsi, ki jo navkljub privlačnim ponudbah sami pridelujejo na svojem vrtu. Smo tudi pridni uporabniki margarin, rafiniranih olj, homogeniziranega mleka, belega sladkorja, soli, sladic, alkohola, cigaret, kave in še bi lahko naštevali. Vse lepo in prav, če bi si takšne pregrehe privoščili enkrat tedensko. Težava nastane, ko so na jedilniku vsak dan. 

Če je spisku slabe hrane kar težko narediti konec, je toliko bolj zaskrbljujoče, ko k temu prištejemo še druge tegobe sodobne dobe. Lista je vsak dan daljša: konvencionalni izdelki za nego telesa, čistila, plastične igrače in embalaža, strupi, ki se izločajo iz pohištva, tekstila, amalgamske zalivke v naših zobeh, farmacevtski pripravki, elektrosmog. Zmajujete z glavo? Se proti vsemu temu res ne da nič storiti? Res je, da ne moremo več očistiti vsega, zagotovo pa tisti, ki bolj pogosto pospravljajo v sebi in svojem okolju, živijo z manjšimi toksičnimi obremenitvami. 

Tudi čustva zastrupljajo. 

Ko naštevamo strupe, ne moremo mimo petih največjih strupov: jeza, pohlep, žalost, strah in skrb. 

Nesnaga na krožniku, oblačilih ali pohištvu pride le kot posledica naše odsotnosti, ki jo povzročajo navedena čustva. 

Vse to ustvarja presežek kislih presnovkov v telesu. Ko so ti v dovoljeni meji, jih telo zlahka izloči s pomočjo ledvic, pljuč, črevesja in kože. Ko pa je mera preveč polna, to ni več mogoče, zato se strdijo in zlepijo resice v tankem črevesu in črevesni steni v debelem črevesu, nahajajo pa se tudi v dihalnih poteh, limfnem sistemu in celotnem vezivnem tkivu. Vezivno tkivo ima v telesu veliko pomembnejšo nalogo, kot smo morda pripravljeni priznati. Ne gre le za tkivo, ki obdaja naše organe in kosti, saj prek tega poteka prenos kisika, ogljikovega dioksida, hranil, baz in kislin, vode in podobnega iz krvnih kapilar v celice ter obratno.

Vezivno tkivo prepleta naše celotno telo, vanj sodijo med drugim vezi, kite, sklepni hrustanec, medvretenčne ploščice na hrbtenici, živčno tkivo, črevesna in želodčna stena, koža, lasje, nohti ter tkivo, ki obdaja in povezuje organe ter krvožilje. Da je v telesu presežek kislih presnovkov, je tako hitro opazno že na zunaj: zgubana koža brez sijaja, razcepljeni lasje, vedno slabše gibljivi sklepi, bolečine v medvretenčnih ploščicah in podobno. Pri ženskah je prav posebej pogost pojav celulita in krčnih žil. 

Zato je resnično življenjskega pomena, da telo pravočasno oziroma redno razstrupljamo. Najboljši način je gotovo ustrezna prehrana in zdrav življenjski slog. Toda ker ju je težko ves čas vzdrževati, lahko pomagajo tudi različne tehnike razstrupljanja. Redno čiščenje črevesja, različne postne kure, zadostno pitje vode, uživanje zeliščnih pripravkov, savnanje, masaža, različne bazične kopeli. Vse to pripomore, da se telo lažje znebi strupov, ki so se v telesu nabrali zlasti med zimo. Pomlad je torej ravno pravšnji čas, da si privoščimo nekajtedensko razstrupljevalno kuro. V naravi se že bo hotita regrat in čemaž, tu pa so še kopriva, trobentice in marjetice, ki jih vsakdo nabere v naravi. Z njimi spodbudimo delovanje jeter in žolča, krepimo imunski sistem, okrepimo delovanje črevesja, premagujemo značilno spomladansko utrujenost, slabokrvnost, spodbujamo presnovo kože, lajšamo kašelj in še bi lahko naštevali. V naravni lekarni se bohoti obilica dobrih pomočnikov, le nekaj znanja je potrebnega, da znamo rastline prepoznati in izbrati prave. In ni je zakonodaje, ki bi uzakonila obvezno etiketiranje vsake rastline, ki požene iz matere Zemlje. 

Vse to je vedela že Sveta Hildegarda v 12. stoletju in skoraj tisoč let smo potrebovali, da nam to, kar so različne institucije v preteklosti tako vestno zakopale, sežgale in, za kar si tudi današnja oblast na vse pretege prizadeva, zakonsko prepovedale, kljub vsemu znova prihaja v zavest. Toda zavedati se moramo, da le umik nazaj k naravi danes ne zadostuje več. Sveta Hildegarda je vedela, da je treba stopiti nazaj k Stvarniku, kajti le takrat, ko smo v resničnem sozvočju s seboj in stvarstvom, se lahko nadejamo zdravja in sreče. Kljub temu, da je zelo zagovarjala razstrupljanje, je imela do posta, ki ga izvajamo le iz zdravstvenih razlogov, zelo zadržano mnenje. Menila je, da je fizični post, ki ga ne spremlja tudi duhovno očiščenje, nesmiseln in škodljiv.

In to, kar je ta čudovita ženska v 12. stoletju zapisala kot plod svojih uvidov, je skozi stoletja dokazala tudi uradna znanost. 

O sveti Hildegardi von Bingen, nemški opatinji, meniški voditeljici, mistikinji, pisateljici in ljubiteljski skladateljici, v naših krajih žal vemo le bolj malo, čeprav gre brez dvoma za eno najvidnejših osebnosti srednjega veka. Malokdo ve, da so njena zgodnja videnja, notranji čut ter nadpovprečni dosežki na področju teologije, medicine, botanike in astronomije v 12. stoletju botrovale nastanku knjige Materia Medica, ki je redek vir podatkov o srednjeveški medicini in obenem sploh prvi srednjeveški zdravniški zapis v zahodni družbi. Sveta Hildegarda je že v davnih časih vedela, da je osnova za zdravje razstrupitev telesa. Zato je zelo priporočljivo, da telesu vsaj enkrat letno omogočimo razstrupljanje v pravem pomenu besede. V Hildegardinem času ni bilo na voljo prav veliko sredstev. Hildegarda je pri čiščenju krvi najbolj priporočala puščanje krvi, pri čiščenju limfe pa ventuze. Kljub temu, da so te tehnike poznali in jih že tisočletja uspešno uporabljajo tudi v drugih tradicionalnih medicinah, danes niso več tako priljubljene in se večina ljudi bolj nagiba k manj invazivnim metodam. 

Tudi teh ne manjka. Že od srednjega veka se je ohranilo nekaj dobrih samostanskih receptur za razstrupljanje telesa. Eno najbolj znanih je Hildegardino zeliščno vino Maitrank, ki odžene potrtost, okrepi srce in varuje pljuča pred boleznijo. Obenem ogreje želodec, očisti drobovje in ohranja dobro prebavo. V Sloveniji imamo tudi vse več Hildegardinih čajnih mešanic. Nekaterih pripravkov pa na žalost ne moremo imeti, saj vsebujejo snovi, ki so v Slovenji na listi »Z« in se ne morejo prodajati brez registracije. 

Kaj izbrati?

V resnici se številnim strupom da izogniti, a le, ko živimo zavestno, ko se zavedamo bivanja tukaj in zdaj, ko dojemamo sebe kot del stvarstva, za katerega smo vsak trenutek hvaležni. Le takrat tudi vemo, katera tehnika razstrupljanja je za nas najustreznejša, katera rožica najbolj blagodejna in katera hrana resnično koristna. 

Hildegardine recepture živijo še danes. Na voljo so njene čajne mešanice in začinjeni piškoti, ki so bili zelo popularna oblika digestiva v srednjem veku.

Za številne industrijske prehranske izdelke ni znanstvenih osnov za trditve v reklamnih spotih.

Postajamo dežela »napihnjenih« žensk. Vse več je namreč TV-reklam, ki prikazujejo »napihnjeno« nesrečnico kislega obraza, ki ji nasmejana (že propagandno obdelana) prijateljica ponuja v odrešitev probiotični jogurt. Ker je tega oglaševanja čedalje več, pomeni, da postaja industrija probiotikov vse donosnejša.

Toda agencija EU za varno hrano je posegla med oglaševalsko evforijo, ko je za številne industrijske prehranske izdelke ugotovila, da ni  znanstvenih osnov za trditve v reklamnih spotih. Naložila jim je obvezo, da se odrečejo nedokazanim reklamnim sloganom. Sodišče v Los Angelesu je šlo malce dlje in vodilni korporaciji v prodaji probiotičnih jogurtov naložilo kazen 35 milijonov dolarjev. Malo v primerjavi s podatkom, da je korporacija vložila v  pol leta kar 31 milijonov dolarjev v reklame za svoje probiotične jogurte, ki so najbolje prodajani v 25 državah sveta.

Reklame so obljubljale: ureditev prebave, nižji holesterol, znižanje krvnega sladkorja, ojačanje imunskega sistema in še kaj. Nič čudnega, da so potrošniki »jogurtne revolucije« ponoreli in da prodaja kljub sankcijam oblasti cveti. Dokaz, kako medijske manipulacije ustvarjajo brezglave potrošnike.

»Napihnjenost« žensk je posledica kemične industrijske hrane, primernost terapije s probiotičnimi jogurti pa lahko preverite sami. Enostaven poskus vam pokaže, ali je vaš  probiotični jogurt res živ in »aktiven«. Zlijte jogurt v čist steklen kozarec za vlaganje, ga zatesnite in postavite čez noč na toplo. Zjutraj si oglejte stanje. Če površina ostane ravna in brez sledi plinskih mehurčkov, fermentacija ni stekla, ker bakterije niso bile aktivne. In tudi niso mogle biti, ker so najbrž mrtve, zaradi termičnih postopkov, s katerimi obdelajo industrijske prehranske izdelke. Le tako lahko podaljšajo njihovo obstojnost v marketih. Če pa bi po naključju preživele, gre za bakterije živalskega izvora, ki človeku prav nič ne koristijo. Potrebujemo milijardo bakterij, da bi uspešno kolonizirali svoje črevo. Glede na količino bakterij v jogurtu bi vsako jutro morali pojesti okrog 18 lončkov. Zato so v probiotične jogurte dodali inulin, ki v običajni količini 3 g v enem lončku učinkuje kot laksativ. Ko pa človeka požene laksativ, najbrž ni več napihnjen! Po rahli diareji, ki požene tudi mnogo bakterij iz črevesja, sledi neprijetno zaprtje z napihnjenostjo in potrošnik spet drvi v trgovino po nov odmerek probiotikov. Od njih postane odvisen, ne more več brez njih! Tako mu življenje poteka med izmenjavanjem napihnjenosti in usahlosti. Deluje kot meh frajtonarice. Super!

Sprenevedanje

Podoben poskus lahko naredite tudi z mlekom. Če se mleko ne skisa, pomeni, da vsebuje preveč antibiotikov ali katere druge snovi, ki zavira rast mikrobov kisanja ali jih celo ubije. Toda mikrobi so temelj našega zdravja. Da, prav bakterije, ki jih kot smrtno nevarne pošasti gledamo v drugih TV-spotih. Saj poznate tiste o straniščni školjki, iz katere nenehno lezejo pošasti, ki nam groze s smrtjo. In potem ozaveščeni potrošnik zlije v školjko razkužilo, ki takoj pomori grozeče terminatorje naših življenj. Seveda TV-spot ne pove posledic te kemične vojne. Vsa razkužila stečejo skozi kanalizacijo v čistilne naprave, ki naj bi nevtralizirale naše odpadke. Pa jih ne, ker razkužila pobijejo večino bakterij, ki naj bi razkrojile našo nesnago. Kdaj neki bomo dočakali prepoved uporabe nepotrebnih in škodljivih razkužil? Gradimo potrebne in tudi drage čistilne naprave, hkrati pa jim zaradi profitnih interesov industrije onemogočamo normalno delovanje. Mimogrede, na TV-daljincu, mobilnem telefonu ali tipkovnici računalnika je povprečno tristokrat več bakterij na enoto površine kot za robom straniščne školjke, ki jo čisti voda iz izplakovalnika. Teh aparatov seveda ne namakamo v razkužilo, ker bi jih uničili. Kakšno sprenevedanje!

Podobno sprenevedanje poznamo pri uporabi antibiotikov. Že v 50. letih so ameriški farmarji spoznali, da majhne količine antibiotikov povzročajo čezmeren prirast teže gojenih živali, zato so jih dodajali v krmo. Oblast v ZDA tega ne sankcionira, EU pa tega ne dovoli. Dovoli pa preventivno uporabo antibiotikov v farmski vzreji, kajti velika koncentracija živali je  tempirana bomba za izbruh bolezni. V obeh primerih pa se antibiotiki znajdejo v mesu, mleku in jajcih. In če se ob majhnih odmerkih antibiotikov čezmerno debelijo živali, se čezmerno debelimo tudi ljudje, ki njihovo meso jemo. Vzrok za epidemijo debelosti je torej tudi v ostankih antibiotikov v izdelkih živalskega izvora. Industrijska reja porabi 70 odstotkov svetovne proizvodnje antibiotikov.

Mikrobi – temelj zdravja

Vrnimo se k mikrobom, ki so temelj našega zdravja. Naša prebavila so tako na gosto poseljena kot deževni gozd. Vsebina prebavil je naš notranji humus. Če ima človek v svojem telesu povprečno 50 milijard celic, v tem telesu živi najmanj desetkrat več bakterij, torej 500 milijard. Večina jih živi v črevesju, kjer sestavljajo izjemen ekosistem, človeški mikrobiom. Do nedavnega so bili raziskovalci prepričani, da šteje nekako 500 vrst različnih bakterij, toda zadnji podatki govore o najmanj 5600 vrstah. Ta silna množica bakterij, ki dosega kar 2 kg žive teže, živi v simbiozi s človekom in vzdržuje medsebojno ravnovesje, ki ne dovoljuje patogenim mikrobom, virusom in parazitom, da bi se razrastli. Mikrobiom med drugim sintetizira številne vitamine: B1, B2, B3, B6, B12 in K-vitamin ter folno in pantotensko kislino. Otrok prve bakterije dobi že pred rojstvom, pa med porodom, potem z dojenjem. Otrokov začetni bakterijski make up določa njegova mati, s tem pa tudi otrokovo odpornost, saj črevesna flora predstavlja več kot 80 odstotkov človekovega imunskega sistema. Prvi udar po človeškem mikrobiomu je naredil hladilnik, saj je poprej pri naših prednikih prevladovala »bakterijsko predelana« fermentirana hrana. Reklo prednikov ljubezen gre skozi želodec je dobilo znanstveno osnovo, saj so ugotovili tesno povezavo med našimi čustvi in stanjem v prebavilih. Povezava je obojestranska, stanje duha vpliva na stanje prebavil in stanje prebavil vpliva na naše počutje. Vsi poznamo ljubkovalne izjave, kot so »sladka si kot cukerček« ali pa »tako te imam rad, da bi te kar požrl«, kot negativne »ko ga zagledam, me stisne v želodcu« ali »ob tebi mi  gre na bruhanje«. Hladilniku je sledila sterilna industrijska hrana z aditivi in konzervansi z vsemi zdravstvenimi posledicami. Uradno pa še vedno ni sporno množično kloriranje pitne vode, ki prav tako uničuje črevesno floro.

Uničenje črevesne flore ima katastrofalne posledice za imunski sistem človeka. Disbiozo oziroma disbakteriozo prepoznamo kot značilen feces v obliki trdih sivih kepic, ki potonejo. Zdrav feces plava na vodi. K uničevanju črevesne flore prispevajo tudi umetna barvila in številni antiseptiki, dodani v »antibakterijska« mila, zobne paste ter v »aseptične« šampone, dezodorante in detergente. Ustvarjanje sterilnega sveta predstavlja veliko nevarnost za naše zdravje. Sterilni bivalni prostori so najboljša garancija za večno bolnega otroka.            

Revija Nature je objavila, da pri ljudeh obstajajo trije mikrobiomi, trije enterotipi.

Enterotip pomeni prevlado določenega tipa črevesnih bakterij in ni povezan z raso, narodnostjo, prehranjevalnimi navadami, telesno težo, spolom, starostjo in zdravstvenim stanjem.

V tipu 1 prevladujejo bakterije Bacteroides, v tipu 2 bakterije Prevotella, v tipu 3 pa Ruminococcus. To odkritje prinaša velike posledice, od načina naše prehrane, ki mora podpirati črevesno floro posameznika, pa vse do poskusov obnove te flore. Enterotipi definirajo osebno nagnjenost k nekaterim obolenjem, od raka, Crohnove bolezni do številnih vnetnih procesov. Temu primerna bi morala biti personalizirana terapija. Toda rutinska analiza črevesne flore je danes še znanstvena fantastika.

Naših 50 milijard celic skupaj s 500 milijardami bakterij sestavlja superorganizem. Vsak izmed nas je velemesto bakterij, v katerem živi 10 odstotkov »naših« celic. Priznati moramo, da živimo v svetu bakterij, zato je simbioza z bakterijami bistvena za preživetje človeka.

27.03.2014